Sodobna lutkovna umetnost raziskuje različne govorice lutkovnega med materijo, podobo, gibom, zvokom, tehnologijo in prostorom. Novi pristopi in izrazi ter hibridne uprizoritvene oblike širijo polje sodobnih lutkovnih praks izven okvira tradicionalnega pojmovanja lutkovnega gledališča. Posvet želi spodbuditi premislek, na kakšen način tovrstne prakse prispevajo k reinvenciji načinov, kako vse lahko mislimo lutkovno in animacijo ter ali nam ob tem lahko pomagajo tudi natančneje zaobjeti vprašanje avtonomnosti lutkovnega medija, ki jo je kot osrednje vodilo pri izboru izpostavila tudi selektorica letošnjega Bienala.
Kako razumeti avtonomijo lutkovnega mišljenja ter kako proizvesti obrat od uprizarjanja (zgodb) v lutkovnem mediju do raziskovanja in izhajanja iz same narave lutkovnega ter animacije?
Tovrstno razumevanje lahko ugledamo pri animaciji predmetov, kjer objekti izven svoje običajne funkcije in konvencionalne rabe spregovorijo kot "prenovljena živa bitja". Vpisuje se v zvočne svetove materialnega, odnose med telesom in materijo, njihovo podobo in gibanjem, v preplet pristopov in tehnik ter v delo likovne in tehnološke zasnove lutk. Koreografski principi, zvočna animacija, animacija predmetov, prostorske postavitve in vizualne instalacije, različne lutkovne in druge tehnologije, prisotne v predstavah Bienala, nas opozarjajo na performativni potencial materialnih stvari, ki presega zgolj človeški dar oživljanja in podeljevanja pomena. Zareže v dihotomijo pojmovanja sveta med subjektom kot aktivnim nosilcem dejanja in pomena ter objektom kot mrtvo, a potencialno animirano snovjo, kot piše Martina Ruhsam v prispevku, predstavljenim na konferenci Does it Matter? Composite Bodies and Posthuman Prototypes in Contemporary Performing Arts ter objavljenim v skupni številki revije Maska in Lutka, posvečeni gledališču animiranih form.
Kako torej nove smernice lutkovnega skozi perspektivo posthumanistične misli premikajo gravitacijo v obravnavi razmerja med človeškim in predmetnim, živim in neživim … ter v tem decentraliziranem svetu omogočajo emancipacijo materialnega (lutke, predmeta, snovi, prostora, telesa … z vsemi njihovimi značilnostmi), da – če ga kot takšnega prepoznamo in mu prisluhnemo – postane soustvarjalec, ki nas lahko v ustvarjalnem procesu tudi vodi in preseneti?
Strokovni posvet je zasnovan kot prostor srečanja in dialoga različnih pogledov in izkušenj v ustvarjalnih pristopih in postopkih, da bi detektirali tako zagate in izzive kot potenciale novih lutkovnih poti.
Izhodišča za pogovor:
– Kakšna izhodišča so produktivna in kako vplivajo na nadaljnje delo? Iz česa izhajamo in kako vzpostavljamo uprizoritveni koncept?
– Katera so temeljna vprašanja, ki si jih zastavimo?
– Ali na začetku nujno potrebujemo zgodbo? In če da – koliko zgodbe?
– Proces kot eksperimentalni laboratorij in (ne)obremenjenost s končnim "rezultatom".
– Kaj uprizarjamo: sliko, misel, besedo ali zgodbo? (izhodišče je sposojen naslov prispevka Martine Maurič Lazar na simpoziju Ali obstaja lutkovno besedilo? Bienale, 2013)
– Vprašanje telesa in vloge animatorja v kompoziciji lutkovnega.
– Odnos do pomena: kdo tvori pomen (smisel); kje se tvori in kdaj je čas zanj?
– Raziskovanje materialov in tehnologije.
– Organizacija dela in načrtovanje ustvarjalnega procesa.
– Kaj prinašajo različni načini sodelovanja?
– Prostor za produktivno-ustvarjalne napake.
– Kako misliti prostore in potenciale lutkovnega?
Posvet bo vodila Nika Arhar in bo potekal v sodelovanju z Društvom gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije.