S sogovorniki bi radi spomnili na tesno vez med mariborskim gledališčem in drugo po starosti neprekinjenega delovanja slovensko radijsko postajo.
Radi bi izvedeli več o pionirskih časih, slišali zgodbe, ki /še/ niso zapisane, izvedeli kakšno doslej nepovedano zanimivost iz časov, ki se ne bodo vrnili.
Radi bi slišali, ali gledališče ve za svojo pot v času, ko praktično nihče med nami ne ve, kaj mu bo prinesel jutrišnji dan, in kako se morda izrisujejo izzivalnosti, drznosti, inovativnosti, kredibilnosti in ustvarjalnosti v novih sto na sto podlage …
Nihče nima gledališke kristalne krogle, da bi kaj takega napovedal.
Dovoljeno pa je razmišljati.
Tudi zato, da bo morda nekdo čez desetletja iz digitalnega sveta priklical tisto, kar so (bodo) povedali zbrani za omizjem, ki ga bo povezoval novinar Stane Kocutar.