V častitljivem 99. letu starosti se je poslovila gledališka in filmska igralka Vika Gril.
Rodila se je 20. julija 1924 v Preddvoru pri Kranju. Po svojem celotnem nadaljnjem šolanju je bila med najbolj izobraženimi igralkami svoje generacije pri nas, saj je že med svojim študijem na gimnaziji hkrati študirala deklamacijo in dramsko igro na takratni Akademiji za glasbo v Ljubljani, da je po maturi absolvirala slavistiko na ljubljanski Univerzi; od leta 1946 do 1950 je bila poleg tega še redna slušateljica na Akademiji za igralsko umetnost, kjer je dokončala študij na oddelku za dramsko igro in umetniško besedo: vse to pod vodstvom tako imenitnih tedanjih dramskih umetnikov, kot sta bila profesor Ivan Levar in Marija Vera. V letih 1950 in 1951 je Grilova nato z odličnim uspehom opravila praktični in teoretični diplomski izpit iz dramske igre in enako tudi iz umetniške besede. Pripravljena z vso to temeljito izobrazbo, je bila zatem takoj sprejeta kot igralka v SNG Drama Ljubljana.
V prvih desetletjih je ustvarila veliko izjemnih vlog: od mladostnih do karakternih, a tudi veselih in komičnih. Začela je predvsem s Francko v Kralju na Betajnovi in z Nežko v Linhartovem Matičku, a tudi z Lenčko v Finžgarjevi Razvalini življenja, da je zatem posegla že po naslovni vlogi v Lorcovi Yermi. Kmalu nato pa je tudi že bila radoživa Katarina v Ukročeni trmoglavki. Vsemu temu so nato sledile številne vidne vloge najrazličnnejših odrskih zvrsti v delih, kot so Molièrov Žlahtni meščan, potem pa tudi Izsiljena ženitev in Šola za može, ali pa Višnjevskega Optimistična tragedija, oz. Kreftovi Kranjski komedijanti. Grilova pa je bila tudi posrečena Kolombina v Pristlejevi drami Odstranite norca, Mary Warren v Millerjevem Lovu na čarovnice, Ana Marija v Kruczkovskega Gubernatorju ali Alice Moore v Boltovem Človeku za vse čase. Bila pa je tudi Pearcova v Shawovem Pygmalionu in še Katarina v Sartrovem Hudiču in ljubem bogu ter Voditeljica zbora v Evripidovi Medeji.
Razen v Drami je Grilova sodelovala tudi v Eksperimentalnem gledališču, v znatni meri pa je nastopala tudi v radijskih igrah in nekajkrat tudi na televiziji.
Kot igralka je Grilova vselej znala vsako vlogo razumsko dobro razčleniti, vsak odrski lik pa zmerom tudi psihološko pravilno poglobiti in zlasti še mu dati tudi pravi zunanji izraz. Vso svojo igralsko dobo je torej poznala vsa, tudi najsubtilnejša izrazna sredstva umetniškega ustvarjanj