Sodobnega slovenskega gledališča si brez Radka Poliča ni mogoče niti predstavljati. Svoje prve vloge v ljubljanski Drami je odigral že v sezoni 1965/66 in v naslednjih desetletjih oblikoval vrsto nepozabnih, izvirnih in izjemnih igralskih kreacij. Zapisale so se v gledališko zgodovino ter v spomin in srca gledalcev, ki so ga spremljali skoraj šest desetletij. Za svoje vloge je prejel vse nagrade, ki jih v našem in nekoč širšem jugoslovanskem prostoru igralec lahko dobi: od Borštnikovih in Sterijevih nagrad do zlatega lovorjevega venca, puljske zlate arene, Župančičeve nagrade, Borštnikovega prstana in Prešernove nagrade za življenjsko delo.
Ko je leta 2002 prejel Borštnikov prstan, je njegov kolega in prijatelj Dušan Jovanović zapisal: »Polič je preklemansko plastičen igralec. Pravi figuralik. Njegova galerija likov je neverjetno impresivna. Če bi gledališki igralci lahko prirejali pregledne razstave kot slikarji, bi Polič imel kaj pokazati. Gotovo bi obiskovalci njegove retrospektive obstrmeli.« Hrvaški režiser Georgij Paro pa je o enem svojih najljubših igralcev zapisal: »V njegovi igri je nekaj ganljivega: pred vami je nemočen človek, igrača v rokah usode, ki trpi in bo propadel, pa ne naredi ničesar, da bi se zaščitil ali ubranil, pač pa mučeniško spije svojo čašo do dna. Pri tem skoraj ni pomembno kakšen lik igra – pozitivca ali negativca – obema vsadi svojo ranljivost in šibkost, nekakšno obsojenost na propad.« In še: »Rac je sveti igralec, ki izgoreva za svojo gledališko vero. Fanatik. Ne kalkulira. Izgoreva kot sveča. Ni ga težko upihniti: dovolj je že, da ga ne sprejmeš in nimaš rad, pa bo ugasnil. In kam pobegnil. Raca, torej, moraš imeti rad.« V našem življenju je pustil neizbrisen pečat.