V literaturi o živih etnografskih prikazih staroselskih ljudstev, znanih tudi kot »človeški živalski vrtovi«, lahko preberemo, da so tovrstne predstave zahodnemu občinstvu ponudile otipljivo izkušnjo njihove domnevne rasne in civilizacijske večvrednosti. S prikazovanjem staroselcev kot »divjakov« in njihovim umeščanjem na nižjo stopnjo človeškega razvoja so te predstave upravičevale tudi širjenje zahodnih imperijev. Toda rasizirane oblike razvedrila za množice, kot so etnografski prikazi in cirkusi, so se pojavljale tudi na obrobju Evrope, med drugim na območjih poznega habsburškega imperija, kjer je živelo slovensko prebivalstvo. Ker to področje ni bilo tesno povezano s širitvijo evropskega imperija, se zastavlja vprašanje, kako so stiki z rasiziranimi nastopajočimi v poznem habsburškem obdobju vplivali na slovensko pojmovanje »rase«.
Andreja Mesarič bo v svojem predavanju zagovarjala tezo, da ta izkušnja ni le prispevala k širjenju zahodnih rasnih diskurzov o temnopoltih, divjakih, civilizaciji in modernosti, temveč je nastajajočo slovensko narodnostno identiteto navezala na pojma evropskega in belskosti.
Ob 16.30 bo sledil pogovor (v angleščini) z Georgeom Chakravarthijem, Lano Čmajčanin in Belindo Kazeem-Kamiński. Povezovala ga bo Tina Palaić.
Sodelujoče umetnice:
Andreja Mesarič
George Chakravarthi
Lana Čmajčanin
Belinda Kazeem-Kamiński
Tina Palaić