Ameriška eksperimentalna filmska ustvarjalka Maya Deren (1917–1961), pomembna glasnica avantgarde v štiridesetih letih 20. stoletja, je navdih za eksperimentalne filme iskala v plesu, haitijskem vuduju in subjektivni psihologiji ter na podlagi tega oblikovala niz nadrealističnih črno-belih kratkih filmov, ki na nenavaden, drzen, subtilno artaudovski način spajajo interier in eksterier; notranjo, subjektivno, ter zunanjo, prostorsko perspektivo, ki premešča gib posameznika v drug prostor, čas in kontekst. In če je za Mayo Deren film predstavljal predvsem ustvarjanje izkušenj, je vodilo drugega večera plesnih filmov po izboru Matjaža Mraka subtilna premestitev jezika giba onkraj silnic izkustvene naracije, človeške komunikacije ali gravitacije.
Vsebinska os kratkih plesnih filmov, ki poteka v organizaciji Kinoteke in Plesnega Teatra Ljubljana, tako odraža svojstven, mestoma »derenovski« eksperimentalni značaj, saj gre za redke (in skoraj ne več videne) bisere slovenske plesno-filmske produkcije, ki jih je bilo treba »izkopati« iz arhivov in premestiti – do nas! Njihova časovna os je postavljena od leta 2008 vse do leta 1975. Tudi v drugem plesnem večeru bodo na ogled filmi najvidnejših slovenskih plesnih ustvarjalcev: 10 let (Peter Bratuša, 2008; koreografija: Rosana Hribar & Gregor Luštek), Kje so tiste stezice (Katarina Nikolov, 2003; koreografija: Branko Potočan), Neiztrohnjeno srce (Simon Obleščak, 2000; koreografija: Tanja Skok), Narava Beso (Iztok Kovač / Sašo Podgoršek, 1995; koreografija: Iztok Kovač), Rdeči čeveljčki (Marina Gržinić / Aina Šmid, 1994; koreografija: Sinja Ožbolt), Odplesati življenje (Tone Stojko, 1991; koreografija: Jasna Knez) in Xenia na gostovanju (Filip Robar Dorin, 1975; koreografija: Ksenija Hribar). Po projekciji filmov bo sledil pogovor z ustvarjalci tako na eni kot na drugi strani kamere, ki premeščajo realistične predstave o fizičnem prostoru in času, o gibu in pogledu ter o njunem (nenavadnem) spoju.