Predstavitev mednarodnih plesnih akademij

:
:

Foto: Arhiv Bunker

V Stari mestni elektrarni se bodo v okviru programa Beyond School, ki je del mednarodnega projekta Beyond Front@ – Bridging Periphery, s svojimi letnimi produkcijami predstavile tri akademije: Magyar Táncművészeti Egyetem iz Budimpešte, Akademija dramske umjetnosti sveučilišta u Zagrebu in Akademia Sztuk Teatralnych iz Krakova.

Predstave so na sporedu ena za drugo, s petnajstminutnimi premori.

Pred predstavami pa bodo v preddverju Stare elektrarne na voljo predstavnice in predstavniki akademij za informacije o možnostih študija ter programskih usmeritvah njihovih akademij.

***

Magyar Táncművészeti Egyetem – Madžarska plesna univerza: Kaj, če …

Koreografija prikazuje raznolikost medčloveških odnosov in dinamiko sil, ki v njih delujejo. Medsebojne povezave med posameznikom in skupnostjo, vzponi in padci odnosov, privlačnost in odbojnost, pogosto konstruktivni in pogosto destruktivni učinki različnih človeških iger. Koreografija je plod skupnega dela trenerskih mojstrov in učencev.

Učiteljski mojstri madžarske plesne univerze: Gabriella Kézér, Virág Sóthy
Študenti MTE: Panna Pozsony, Viktor Kéri, Eszter Anita Kis, Janka Kőműves, Bianka Varga

Magyar Táncművészeti Egyetem je vodilna plesna izobraževalna ustanova na Madžarskem. Ustanovljeno je bilo leta 1950 in se nahaja v Budimpešti. HDU ponuja programe, kot sta Dance Artist (s specializacijami iz klasičnega baleta, sodobnega plesa, ljudskih plesov, odrskih plesov) in Plesalec in trener (s specializacijami iz komercialnih plesov, družabnih plesov, klasičnega baleta, sodobnega plesa, ljudskih plesov, odrskih plesov). Poleg usposabljanja plesalcev ima HDU tudi programe usposabljanja za koreografijo in učitelje plesa, s specializacijami iz ljudskih plesov, družabnih plesov, modernih plesov, klasičnega baleta, komercialnih plesov in zgodovine plesa.

***

Akademija dramske umjetnosti sveučilišta u Zagrebu
Izpit pri predmetu Uprizoritvena delavnica 1, Oddelek za sodobni ples, ADU Zagreb

Blizu je to, kar smo skoraj vedno: blizu sreče, blizu drug drugega, blizu odhoda, blizu solz, blizu boga, blizu izgube vere, blizu tega, da smo opravili, blizu tega, da nekaj rečemo, ali blizu uspeha, in celo, z največjim občutkom zadovoljstva, blizu tega, da opustimo celotno stvar. Naše človeško bistvo ni v prihodu, ampak v tem, da smo skoraj tam, smo bitja, ki smo na poti, naše potovanje je vrsta bližajočih se pričakovanih prihodov. Živimo tako, da nezavedno merimo inverzne razdalje naše bližine: intimnost, umerjena z ranljivostjo, ki jo čutimo, ko opustimo občutek ločenosti.
David Whyte, iz CONSOLATIONS: The SOLACE, NOURISHMENT and UNDERLYING MEANING of EVERYDAY WORDS

Avtor in koreograf: Charlie Brittain v sodelovanju z izvajalci
Izvajajo študentje 1. letnika dodiplomskega študija Oddelka za sodobni ples ADU: Nina Baburić, Tara Breški, Iman Kapetanović, Mark Marić, Jana Malčić, Noa Pavlinović, Larisa Radanec, Iva Stanisavljević, Klara Zrilić
Izbor glasbe: Netta Perseus-Lankum, Thomas Köner-Nuuk (zrak), Teimo, Serac, Cyril Tawney-Grey Funnel Line, BachAndante iz koncerta v h-molu, BWV 979, Loscil – Dusk Gale, Forever
Glasba in oblikovanje zvoka: Miro Manojlović
Oblikovanje luči: Tomislav Božić
Oblikovanje plakata: Mark Marić, študent 1. letnika dodiplomskega študija Oddelka za sodobni ples
Fotograf: Mo Tadić, študent 1. letnika dodiplomskega študija filmske fotografije

***

Akademia Sztuk Teatralnych: Dim

Predstava Dim je bila zaključna naloga za predmet Sodobne plesne tehnike, ki je potekal v tretjem letniku na Fakulteti za plesno gledališče v Bytomu, učil ga je dr. Eryk Makohon. Predstava je plod semestrskega dela, v katerem smo želeli združiti gibalne tehnike z vprašanji, povezanimi z odrsko prezenco. Veliko pozornost smo namenili tudi delovanju v makro in mikro merilu, gibalnim detajlom in ideji stilizacije. V predstavi smo se ukvarjali tudi s koncepti liminalnih stanj in elementi transa pri obvladovanju odrske energije. Eden ključnih elementov učne metode Eryka Makohona je spodbujanje predizrazne ravni izvajalcev, pri čemer se sklicuje na teorije Eugenia Barbe in metode Jerzyja Grotowskega. Delo uresničuje predpostavke impresionistične predstave, ki želi vzbuditi močno povezanost z občinstvom.