Plesna predstava.
Solo koreografija Poslednji severni beli nosorog temelji na urbanem plesu in se v obliki največje estetske preprostosti sprašuje: »Ali je možno biti srečen navzlic svetovnemu kaosu?«
Ko je novinar New York Timesa Sam Anderson izvedel za pogin zadnjega samca severnega belega nosoroga, je poletel v Kenijo, da bi podrobno opazoval vsakdanje življenje zadnjih dveh predstavnic te vrste. Podoba dveh živali, ki se ne zavedata usode svoje vrste in živita svoje življenje zaradi življenja samega, je novinarju v času globalne negotovosti dajala občutek miru. Dejstvo, da dve samici severnega belega nosoroga še hodita po Zemlji in zasedata svoj prostor, ju spreminja iz posameznic v simbol svoje vrste. S tem se predstava na svojevrsten način obrača tudi k vprašanju naše lastne usode in obstoja, saj tudi človeka na odru spreminja v simbol človeštva.
V Argentini rojeni koreograf in plesalec Gaston Core želi s formalnim raziskovanjem različnih stilov urbanega plesa (Krumping, Finger Tutting, Waving, Afro ...) ponuditi podobo Moškega – plesalca Oulouya. Ta pleše, ker je odkril, da ima »preveč energije za svoje potrebe«, kot temu pravi Paul Valéry. Se pravi, avtor želi predstaviti ples kot presežek energije, ki človeku omogoča praznovanje življenja.
Pleši do izčrpanosti, pleši do konca, ker morda je to vse, kar lahko še storiš.
Predstava je bila izmed več kot 600 deli izbrana v top 20 predstav mednarodne mreže Aerowaves, ki so bile letos prikazane na festivalu Spring forward v Elfesini, v Grčiji.
