»Odkar se spopadamo z vsem, kar doživljamo kot ženske in kot črnke, se zavedamo, da je zgodovina bojev v naših deželah in priseljenstvu zgodovina, v kateri smo zanikane, popačene.« (Koordinacija črnskih žensk, 1978)
Françoise Vergès v tej predstavitvi na podlagi zgodovinske analize vloge revnih in črnskih žensk v družbeni reprodukciji ter skrbstveni in čistilni panogi v dobro primitivne akumulacije in kapitalizma ponudi osnovo za politični in dekolonialni feminizem danes.
Analizira, kako so v zadnjih desetletjih feministične – afro-feministične, muslimansko feministične – skupine prevpraševale beli meščanski feminizem, ki je postal dominanten zaradi vrste prvin, kot so: trmoglava nepripravljenost evropskih feministk, da bi obravnavale vlogo suženjstva in kolonializma pri izgradnji njihove družbe, da bi analizirale, katera sredstva, diskurzi, reprezentacije, zakoni so si zamislili »belo žensko« in ji podelili privilegije; njihova izbira, da se ne zmenijo za kolonialnost družbenega spola; vloga Združenih narodov, ki so v »ženskem desetletju« raje promovirali »pravice žensk« kot pa »osvoboditev žensk«; krepitev neoliberalizma; preobrazba kapitalizma in razvoj skrbstvenih panog, ki kličejo po rasno stereotipizirani ženski delovni sili; pojav poslovnega feminizma; porast ksenofobnih političnih strank v Evropi in stičnih točk med njihovimi protipriseljenskimi, rasističnimi in islamofobnimi stališči ter stališči levičarskih oziroma liberalnih, tako imenovanih »zgodovinskih« feministk; oborožene imperialistične intervencije, ki so se polastile diskurza obrambe »pravic žensk«, zaščite »nebelih žensk pred nebelimi moškimi«, če si izposodimo tako zelo točno formulacijo Gayatri Chakravorty Spivak.
Pisati zgodovino belega feminizma je pisati zgodovino slepih peg, zanikanj, zagrizenih nepriznavanj zahodnjaško vzpostavljenega razlikovanja med belimi in vsemi drugimi ženskami v zakonodaji, zastopanju, podobah, umetnosti, književnosti, politiki, ekonomiji.
Produkcija in organizacija: Mesto žensk.
S podporo Francoskega inštituta.
***
Françoise Vergès je dolgoletna dekolonialna, protirasistična feministka, trenutno deluje kot vodja katedre Global South(s) na Maison des sciences de l’homme v Parizu. Vergès, ki je odrastla na otoku Réunion v družini intelektualcev in protikolonialnih aktivistov, se je priselila v Francijo v sredini 70. let 20. stoletja. Tam je delala kot novinarka za feministični tednik Ženske v gibanjih (Des femmes en mouvements) in kot urednica zbirke Ženske v boju povsod po svetu (femmes en lutte de tous les pays) pri založbi des femmes v Parizu.
Vergès je leta 1983 odšla v ZDA, kjer je z odliko diplomirala iz politologije in ženskih študij, leta 1995 pa na Kalifornijski univerzi v Berkeleyju doktorirala iz politične teorije. Njeno doktorsko delo Pošasti in revolucionarke. Kolonialna družinska romanca in mešanje ras (Monsters and Revolutionaries. Colonial Family Romance and Métissage) je izšlo pri založbi Duke University Press. Bila je predsednica Francoske državne komisije za spominjanje in zgodovino suženjstva (2008−2012) ter svetovalka pri Documenti 11, organizirani za program »Suženj v Louvru« na Pariškem trienalu 2012. Sodeluje z režiserji in umetniki ter je avtorica dveh filmov Maryse Condé, edinstveni jezik (Maryse Condé une voix singulière) in Aimé Césaire iz oči v oči z upori stoletja (Aimé Césaire face aux révoltes du siècle).
Veliko je pisala o kolonialnem suženjstvu in kolonializmu v živem spominu, o psihoanalizi, Frantzu Fanonu, Aiméju Césairu, o Indijskem oceanu kot kulturnem prostoru, dekolonialnem feminizmu in muzejih. V svoji zadnji knjigi Trebuh žensk. Kapitalizem, rasno stereotipiziranje, feminizem (Le ventre des femmes. Capitalisme, racialization, feminism) (Pariz, marec 2017, kmalu v angleščini) Vergès analizira rasne politike države do ženske maternice.