Po zaključku 54. Festivala Borštnikovo srečanje v Mariboru bodo v Ljubljani v Slovenskem gledališkem inštitutu gostili letošnjo prejemnico Borštnikovega prstana, igralko Marinko Štern.
»Kajti po mojem mnenju igralec ni nekdo, ki igra nekoga drugega. V bistvu igraš samega sebe, iz svojih izkušenj. Ne morem čutiti tako kot vi, sploh ne vem, kako vi čutite; lahko podobno, lahko pa drugače. Lik moram igrati tako, kot ga čutim jaz, če hočem, da bo to organizem, ki mu bodo gledalci verjeli.«
Tako je o svojem ustvarjalnem pristopu v pogovoru za časopis Dnevnik leta 2010 spregovorila Marinka Štern. Igralka, ki se je po študiju dramske igre in umetniške besede na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo leta 1975 zaposlila v Slovenskem mladinskem gledališču in mu ostala zvesta do upokojitve, čeprav je občasno ustvarjala tudi v drugih gledališčih. Denimo v Gleju na prehodu iz sedemdesetih v osemdeseta leta in si s soigralkami za igro v Jaslicah avtorja Zdravka Duše in režiserja Vinka Möderndorferja leta 1981 prislužila Borštnikovo diplomo.
Leta 1983 je sledila Severjeva nagrada za vlogo Štorklje v Ujetnikih svobode avtorja Emila Filipčiča in režiserja Janeza Pipana, vlogo, ki se je Marinka Štern v več pogovorih plastično spominja, denimo pred dnevi za Dnevnik, ko je povedala, da je uprizoritev »kar puhtela od domislic in nevsakdanjih rešitev. Štorklja /…/ je kot agentka delala pod krinko čistilke; takrat si je nadela modro haljo, na noge pa si je namesto copat nataknila krtače za loščenje parketa. In sem se drsala po odru …«
Združenje dramskih umetnikov Slovenije (ZDUS) jo je leta 1985 nagradilo za vlogi Daše v Jovanovićevi uprizoritvi Šeligove Ane in Majde v Pipanovi postavitvi Filipčičeve Bolne neveste, medtem ko je na festivalu MES v Sarajevu leta 1988 prejela zlati lovorjev venec za vlogo Pie v Zločinu na Kozjem otoku avtorja Uga Bettija in režiserja Paola Magellija. Kritik Jernej Novak je zapisal, da je »ustvarila učinkovit protipol ženske, ki se hitro sprijazni z življenjem, kakršno živi in v katerem kdaj pa kdaj zlakotena, razdražena od vročine, pograbi kakšen zalogaj. Imenitna, duhovita, a zato ne manj srhljiva upodobitev sprijaznjenosti z razvrednotenim vegetiranjem, iz katerega pa si njena Pia dovoli prezirljive sodbe, obtožbe, svarila.«
Na Borštnikovem srečanju je bila s soigralkami spet nagrajena leta 1993 za vlogo četrte Susn v uprizoritvi istoimenske Achternbuscheve igre režiserja Eduarda Milerja, in znova leta 2006 za vlogo Inse Breydenbach v Buljanovi postavitvi Straussove igre Ena in druga.
A to je le nekaj gledaliških vlog Marinke Štern; veliko jih je ustvarila tudi za radio, film in televizijo. Ob navedenim nagradah je leta 2011 prejela odličje Marije Vere, nagrado ZDUS za življenjsko delo, konec oktobra pa postaja nosilka najpomembnejše igralske nagrade pri nas, Borštnikovega prstana.
Pogovor bo vodila teatrologinja Ana Perne iz Slovenskega gledališkega inštituta.
Vstop prost!