Oktobra je v Mariboru običajno potekal Festival Borštnikovo srečanje. Zaradi terminske spremembe se je 57. izdaja festivala že odvila v mesecu juniju in na podelitvi je najvišje igralsko odličje za življenjsko delo pri nas prejel Ivo Barišič. Pogovor z letošnjim prejemnikom Borštnikovega prstana, ki ga pripravljamo v Slovenskem gledališkem inštitutu, bo vodila teatrologinja Ana Perne.
»Dovolite mi samo stavek: Bili smo skupaj. Hvala lepa.«
To so bile edine, a v jedrnatosti zgovorne besede, ki jih je Ivo Barišič izrekel na odru ob sprejemu Borštnikovega prstana. Na gledališki oder je prvič stopil kot Princ Dobromil leta 1969; igralsko pot je kot gledališki samouk začel v trenutku profesionalizacije novogoriškega gledališča, rasel in se razvijal z ustanovo, ki je pred slabimi dvajsetimi leti pridobila nacionalni status, ter v njej ustvarjal skoraj pol stoletja, do upokojitve leta 2014.
Prejel je številne nagrade, prvo, Borštnikovo diplomo in nagrado RTV za mladega igralca, že leta 1975, in sicer za vlogo Mortimerja Brewsterja v uprizoritvi Kesselringove igre Arzenik in stare čipke (režija Dušan Mlakar); Vladimir Kocjančič je ob premieri uprizoritve ocenil, »da še nikoli ni učinkoval tako sproščeno in naravno«.
V impresivnem popisu Barišičevih gledaliških vlog imajo posebno mesto njegove izjemne stvaritve v postavitvah dramatike absurda. Še danes v spominih mnogih gledalcev živi njegova interpretacija v uprizoritvi Ionescove Plešaste pevke (1995, režija Vito Taufer); Gospo Smith je po besedah Andreja Inkreta upodobil kot »vitko, že malo osivelo, afektirano damo, ki v tesnem belem kostumu in z nakupovalno vrečko v rokah nenehoma drobenclja na visokih petah in izgovarja svoje absurdne povedi z nenadkriljivo fino feminilno eleganco.« Pozneje (1999) je Inkret njegovo interpretacijo Hamma v Beckettovem Koncu igre (tudi v režiji V. Tauferja) opisal z besedami: »hromec-slepec, edini povsem stvaren, s polcilindrom nad praznimi očmi, z brezhibno elegantno obleko in gosposko gestikulacijo – ravno tako do zadnje podrobnosti premišljena, mojstrsko sestavljena figura katastrofičnega človeka«, medtem ko je Blaž Lukan za naslovno vlogo v postavitvi Ionescove igre Kralj umira (2001, režija Diego de Brea) zapisal: »Iz uprizoritve se najmočneje dviga vloga Bérengerja v izvedbi Iva Barišiča, ki tako rekoč brez napake preigrava različne kraljeve (in Ionescove) registre, od infantilne debilnosti (izvirajoče v Jarryju), krčevite trme, mrzličnega iskanja rešilnih bilk in nemočne sprijaznjenosti ter resignacije do resnične eksistencialne zgroženosti, ki kralju ne pusti dihati in ga postavi pred obličje lastnega življenja kot takega.«
V svoji dolgoletni karieri, v kateri je ob gledaliških oblikoval tudi vidne filmske in televizijske vloge, je vedno ustvarjal z mladostno energijo in igralsko vnemo ali, kot je v utemeljitvi Borštnikovega prstana najznačilnejšo potezo Barišičevega ustvarjanja izpostavila Tea Rogelj: »kot igralec vseskozi posodablja svoj način igre in ohranja radovednost za nov, drugačen gledališki in filmski jezik«.
Vabljeni na srečanje z letošnjim lavreatom!