Okrogla miza o statusu samozaposlenih v kulturi in drugih neinstitucionalnih ustvarjalcih s področja lutkovnega gledališča

Tudi lutkovno gledališče se – tako kot vsa področja kulture – v zadnjih letih sooča z vse težjimi pogoji delovanja. Če imamo na eni strani dokaj dobro urejen status obeh mestnih lutkovnih gledališč, pa je položaj samozaposlenih in drugih neinstitucionalnih lutkarjev bolj vprašljiv. V devetdesetih letih so bila neinstitucionalna lutkovna gledališča gonilo razvoja lutkovne umetnosti, tako kar se tiče produkcije kot tudi inventivnosti, danes pa lahko opazimo, da so, predvsem po začetku krize leta 2008, številna prenehala delovati ali pa se zaradi preživetja na trgu preusmerila v bolj komercialno produkcijo predstav. Že pogled na selektorske izbore zadnjih nekaj lutkovnih bienalov kaže absolutno prevlado nacionalnih gledališč, saj si zaradi boljših pogojev delovanja in zaradi manjše skrbi preživetja na trgu lahko privoščijo večjo produkcijo in bolj tvegane odrske postavitve. Neinstitucionalni lutkovni ustvarjalci so praktično odrezani od virov sofinanciranja za lastne produkcije, nekateri delujejo v okviru obeh institucionalnih gledališč, depriviligirani pa so tudi, ko prosijo za status, saj na primer v strokovnih komisijah na ministrstvu tako s področja uprizoritvenih umetnosti kot v komisiji za obravnavo vlog samozaposlenih v kulturi ni nikogar, ki bi poznal ali spremljal lutkovno gledališče. Prav tako je zaskrbljujoč status samozaposlenih, saj so trenutno vsi lutkovni ustvarjalci postavljeni v zgolj dve kategoriji: animator lutk ter lutkar-tehnolog, kar niti slučajno ne ustreza večini ustvarjalcev, ki delujejo kot celostni lutkovni umetnik, torej kot animator, tehnolog, režiser, pisec ...

Moderator okrogle mize bo Anže Virant.