Dramaturg, umetniški vodja, esejist in gledališki premišljevalec Lojze Filipič (19. 6. 1921–21. 4. 1975) je s svojim delom pomembno zaznamoval slovensko gledališče v desetletjih po drugi svetovni vojni. Velja za utemeljitelja moderne dramaturgije in idejnega očeta Tedna slovenske drame, v okviru katerega se podeljuje tudi po njem poimenovano Grün-Filipičevo priznanje za dosežke v slovenski dramaturgiji. Leta 1955 je v Celju zasnoval Prvi festival slovenske in jugoslovanske sodobne drame in ta pobuda je neposredno vplivala na nastanek jugoslovanskega festivala Sterijevo pozorje v Novem Sadu ter Tedna slovenskih gledališč, danes imenovanega Festival Borštnikovo srečanje. Leta 1972 je v poslanici mariborskemu festivalu med drugim zapisal: »v času vsesplošne odtujenosti in podrejanja človeka tehniki in civilizaciji stroja ohranjati in gojiti pristne in žive stike med ljudmi, med občinstvom in gledališčem, med dvorano in odrom ter dvorano in oder in vse ljudi v dvorani in na odru združevati v nerazdeljeno in nerazdeljivo celoto človeške skupnosti in v skupno doživetje«.
Filipičev pogled, slog, njegovo omiko in tenkočutnost obujamo v zvoku odlomkov iz Avdio zbirke Slovenskega gledališkega inštituta in arhiva Radia Slovenija ter misli iz besedil, ki pričajo o zavzetem gledališčniku in velikem humanistu. Oddaja je nastala v sodelovanju s Slovenskim gledališkim inštitutom – Gledališkim muzejem, v soavtorstvu Ane Perne in Petre Tanko.