Nova branja: #slika


Foto: Eva Posedel

Programski sklop Novih branj je namenjen spodbujanju in promociji mladih dramatičark in dramatikov in kot kreativni laboratorij pod mentorskim vodstvom Simone Hamer v svoji drugi ediciji predstavlja Evelin Bizjak, Uršo Majcen, Kajo Novosel, Evo Kučera Šmon in Ano Zupan. Pet vsebinsko in žanrsko povsem raznolikih dramskih tekstov je nastalo iz izhodiščne besede »slika«, predstavljeni pa bodo kot bralne uprizoritve.

Dramska besedila Pod oblakom jezero Evelin Bizjak, Na začetku počasi, potem pa tempo, tempo Eve Kučera Šmorn, Bežanja Urše Majcen, Kisle limone in čisto malo ingverja Kaje Novosel in Perspektive Ane Zupan bodo predstavljena kot bralna uprizoritev v režiji Luke Marcena.

Dramaturginja je Simona Hamer, lektorica Tatjana Stanič in oblikovalec luči Roman Kosmos.

Berejo Iva Babić, Luka Bokšan k. g.,/(AGRFT), Žan Brelih Hatunić k. g.,/(AGRFT), Silva Čušin, Veronika Drolc, Klemen Janežič, Saša Pavček in Maja Sever.

Po uprizoritvi bo sledil pogovor z avtoricami.

Kot je zapisala mentorica in dramaturginja Novih branj Simona Hamer, »že drugo leto zapored v Novih branjih pišemo, prebiramo in gledamo prihodnost (slovenske) dramatike. Tako teme kot forme petih kratkih dramskih novitet so namreč povsem ,tukaj in zdajʻ. Zvrhana porcija izkušnje sedanjosti, ki nam ne dovoli sanjariti pod pernicami ,nekih drugih časovʻ, je v poetičnem izpovedovanju Tju, ki v tekstu Pod oblakom jezero išče svoj glas in smisel. Je Agnesino hlastanje za zrakom ob zategovanju starševskih vajeti, kot ga skozi tančico grotesknosti beremo v Bežanjih, je srhljiva komičnost laži in manipulacij, ki lajajo na nas iz televizorjev in vaških trgovin v Perspektivah. Današnjost bliska skozi življenjske slike Maksa Dimnika, ko ta benti čez babe in podobne gluposti v Na začetku počasi, potem pa tempo, tempo, in visi v zraku čakalnice Kislih limon in čisto malo ingverja, kjer se Lidija srečuje s sabo, svojo družino in minljivostjo.

V vsej bogati raznolikosti, ki jo izkazujejo dramske pisave Evelin Bizjak, Eve Kučera Šmon, Urše Majcen, Kaje Novosel in Ane Zupan, pa v njih (med vrsticami) beremo nekaj skupnega: potrebo po ustvarjanju. Nova branja so načrtno usmerjena v premostitev prepada med entuziastičnimi dramskimi prvenci (odkar imamo na AGRFT končno študij kreativnega pisanja, tudi študijskimi nalogami) in profesionalnimi angažmaji. Mladi dramatiki in dramatičarke nimajo možnosti, da bi razvijali lastno obrt znotraj gledališč, ta pa redkokdaj razmišljajo o (neklasičnih) uprizoritvenih formatih, ki bi si vzeli za raziskovalni interes tekst. Prav ta manko skušamo zapolniti z mentorsko vodeno delavnico, na kateri sem se od oktobra do maja enkrat na teden srečevala s petimi udeleženkami, izbranimi preko javnega poziva. In ker tako radi govorimo, da ,na mladih svet stojiʻ, je skrajni čas, da se jim – tudi z odra! – omogoči govoriti o tem, kako se peza sveta občuti na njihovih plečih.«