Danes nič o dnevni politiki, nič o preštevanju žrtev v Gazi, nič o potresih, nič o Trumpu in nič o slovenskem duhovniku. V tej (dis)kontinuiteti družbenega sveta obračam misel in se zagledam – zaglodam v ko(s)t improvizacije, »simbol za svobodo, ki je ni« (Nina Dragičević). Tokrat improviziram s citati iz Narobe / Na robu glasbene prakse (Sploh, 2022), jih jemljem iz konteksta, si jih prilaščam. Improvizacija je »mnogokrat tudi praksa regeneracije. Je nekaj, v kar pripelje izčrpanost, a je hkrati obratno od izčrpanosti, je praksa napajanja, resetiranja, (ponovnega) osmišljanja« (Pia Brezavšček). Kot vabilo na aprilsko edicijo citiram Špelo Trošt, ki v prispevku Paranje robov citira Rancièrja:
»ko si bitja, ki jim je namenjeno ostati v nedeljivem prostoru dela, kjer ni časa za druge stvari, vzamejo ta čas, ki ga nimajo, da se potrdijo kot udeleženci skupnega sveta, da tistemu, česar ni bilo videti, dajo vidnost; ali da tistemu, kar je bilo slišati samo kot hrup telesa, dajo slišnost govora, ki razpravlja o skupnem.« Jacques Rancière: Emancipirani gledalec (Maska, 2010)
Emancipirana gledalka, gledalec, poslušalka, poslušalec – vzemi si ta čas, ki ga nimaš, in pridi na Neformo #118, kjer nas bodo v udeleženje, izkušnjo ter interpretacijo možnega skupnega sveta popeljali: Bojana Robinson, Rajko Muršič, Burja Podlesnik in Vid Drašler.
***
Avtorji: Bojana Robinson, Rajko Muršič, Burja Podlesnik in Vid Drašler
Produkcija: Zavod Sploh
Trajanje: 60 minut