Neforma se bliža in tokrat na kup privabi štiri. Nobenega štirinožca, nobene policajke. Eni laiki, druge nagrajene, eni brenkajoči, druge mirujoče. Strune in telesa.
Komunicirali in ignorirali se bodo Tina Valentan, Barbara Kanc, Iztok Koren in Denis Oprešnik.
O teoriji strun in nebesnih telesih!
Ljudje se bojijo medvedov, medvedi pa se bojijo ljudi. Kdo je nevarnejši? Našamponirano dekle se ravno pripravlja, da bi si sprala lase v Soči. "Da ne bi", jo zmoti neznan glas.
Kakšen večer, ko sedim na balkonu slišim lisičje krike ali tuljenje šakalov, povečini pa trenje gum na asfaltu. Ali tudi ti razmišljaš o ljubljenju, ko čakaš v kilometrski koloni?
Povabljeni rečejo "Pridem, seveda!", potem pa ne duha ne sluha. Je kriva nenadna vremenska sprememba, si rečem. Pa medvedi imajo več miru, če se jih ljudje bojijo, si rečem.
***
Ustvarjajo in izvajajo: Tina Valentan, Barbara Kanc, Iztok Koren in Denis Oprešnik
Produkcija: Zavod Sploh
Trajanje: 60 minut
Tina Valentan, diplomantka amsterdamske Akademije za ples in gledališče, že vrsto let deluje na področju sodobnega plesa. Kot avtorica se najraje prepusti ustvarjanju intimnih solov, ki odražajo njeno humorno, animalično, ironično in igrivo ustvarjalno silo. Kot plesalko/performerko so jo najbolj zaznamovala sodelovanja s Snježano Premuš, z Milanom Tomášikom in Matejo Bučar ter enoletno burleskanje s skupino The Feminalz. Trenutno študira ekspresivno umetniško terapijo, bazirano na gibu, na kalifornijskem Inštitutu Tamalpa. Je prejemnica nagrade Ksenije Hribar 2017 za plesalko/ performerko.
Kdo je Barbara Kanc? Barbara je človek, nič bolj ali manj krvava pod kožo kot ostali ljudje. Poleg tega, da obstaja na Zemlji, v tem času in prostoru deluje na področju performativne umetnosti, aka je performerka, plesalka, koreografinja in plesna pedagoginja. Včasih več tega, drugič manj onega in obratno. Ustvarja za odrasle in vse več (ali trenutno morda največ) tudi za otroke. Že kar nekaj let. Še vedno velja, da ji pozornost pritegnejo male, skoraj neopazne stvari in različne oblike navzočnosti. V navideznih preprostostih in neznatnostih se ustavlja, jih išče in jim daje pomen.
Denis Oprešnik že od malega milozvočno prepeva in igra kitaro - ali samo prepeva ali samo igra, občasno tudi kombinira - večinoma ob domačem kurišču ali v prijateljskem krožišču. Kdaj pa kdaj ga lahko slišimo pobrenkavati in žvrgoleti v tivolskem podhodu pri Iliriji. Njegov glas se je kalil v tem in onem zboru ali manjši vokalni zasedbi - zdajci je zadovoljen član glasne druščine Grlenice. Denis ni kitarist purist, pravzaprav poigrava na različna brenkalca, ki jih je napaberkoval na svojem potovanju skozi čas.
Iztok Koren, rojen v prekmurski vasi Beltinci, po poklicu socialni delavec, je slovenski multiinstrumentalist, ki trenutno živi v Ljubljani. Glasbeno pot je začel leta 2000 z dinamično-razigrano-melanholično post rock zasedbo Škm banda, nadaljeval z glasno-ekspresivno-kaotičnim postindustrijskim noisecore duom Hexenbrutal, širšo prepoznavnost dosegel z namišljeno-zasanjanim freak folk triom Širom in je poleg drugih občasnih glasbenih projektov, med “lockdownom” ustvaril tudi intimno-minimalistično-zen solo projekt pod njegovim imenom. Leta 2024 je ustanovil še mednarodni trio Na tej strani nebes s sočlanoma iz Belgije. Iztok igra banjo, gembri, balafon, kalimbo, tolkala, bobne, steel drum, kitaro, sintetizator, morin khuur in efekte