Molièra so pogosto interpretirali kot antifeminista, morda pa je bilo ravno nasprotno. S tem se v svoji novi knjigi Slabo poznate naših src tančine, ki je izšla v zbirki Novi pristopi, ukvarja dramaturginja Diana Koloini.
Diana Koloini (1962) je dramaturginja, ki večinoma dela v gledališki praksi, ob tem piše članke, eseje in razprave, tudi prevaja. Ukvarja se predvsem z dramskim, a tudi s postdramskim, sodobnoplesnim in opernim gledališčem, s slovensko in tujo dramatiko. V zbirki Novi pristopi je leta 2000 objavila knjigo esejev o drami in gledališču Zapeljevanje, iluzija, ljubezen.
Slabo poznate naših src tančine je predelana in nekoliko esejizirana različica njene doktorske disertacije Podoba in vloga ženske v Molièrovi komediografiji, ki jo je spomladi 2021 zagovarjala na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani. Knjiga zagovarja tezo, da imajo ženski liki pri Molièru, najpomembnejšem komediografu klasičnega gledališča, obsežno in pomembno vlogo, večjo kot v delih večine gledališke in literarne klasike. Ženski liki so tu kompleksni in izrazno bogati, zasedajo pa kar najraznovrstnejše življenjske in dramaturške položaje. Praviloma imajo avtonomno vlogo in izraz, čeprav so – v skladu z zakoni in življenjsko prakso svojega časa – postavljeni v izrazito patriarhalno urejen svet. A ravno ob tem se odpira nekaj osrednjih motivov, ki po uveljavljenem razumevanju pripadajo ženskemu vprašanju: dostop do izobrazbe, sodelovanje v javnem življenju, obvladovanje pisave in moč, ki jo ta zagotavlja, pravica do svobodne izbire zakonskega partnerja in usmerjanja svojega lastnega življenja. Konflikt med vsiljeno vlogo objekta in žensko subjektivacijo je osrednja tema, ki se ji posveča monografija.