Tango je posebna igra še bolj posebnega dramatika. Sławomir Mrożek je bil poljski pisatelj in novinar, ki se je skupaj z ženo leta 1963 odpravil na turistično potovanje v Italijo in tam ostal. Tak pobeg izza železne zavese je bil za oblast skrajno problematičen, a Mrożku je v naslednjih letih uspelo izsiliti status pisatelja, ki živi in ustvarja v tujini, brez podpore države, obenem pa so njegova dela še vedno izhajala in bila uprizarjana tudi na Poljskem.

Prav Tango je morda odločilno pripomogel k razpletu spora med avtorjem in poljskimi oblastmi. Spada v njegovo prvo ustvarjalno fazo, za katero so značilni zgledovanje po drami absurda, močna parodija na totalitarno oblast ter tedanje družbeno dogajanje in satira. Zaznamujejo jo dramske osebe, ki so razpete med oblastjo ali diktatom družbenih razmer ter željo po lastni, individualni eksistenci. V tej razpetosti občutljivi in razmišljujoči propadejo, nasilni in neskrupulozni pa prevzamejo nadzor. Tango je bil prvič objavljen leta 1964 v poljski gledališki reviji Dialog, prvič uprizorjen v nekdanji Jugoslaviji, natančneje v Beogradu pa 21. aprila 1965. 7. julija je bila prva uprizoritev v Varšavi, 22. oktobra istega leta v ljubljanski Drami, 25. maja 1966 pa tudi v Londonu. V naslednjih letih je Tango obredel ves svet in Mrożek je z njim postal gledališka zvezda in eden najvznemirljivejših mladih evropskih dramatikov.

Mrožek je od leta 1960, ko so uprizorili njegovo Policijo v SLG Celje (rež. Janez Vrhunc), nenehno prisoten na slovenskih odrih, saj Repertoar slovenskih gledališč beleži kar 28 uprizoritev njegovih del. Pet od teh uprizoritev je Tango. 

Predavanje dr. Gašperja Trohe, direktorja Slovenskega gledališkega inštituta, bo odstrlo pomenske tančine dramskega besedila, načine uprizarjanja pri nas in odmeve te Mrožkove igre. Kdo je torej plesal ta uporni argentinski ples? Proti komu je bil upor usmerjen?