V DUM-u začenjajo z novim, eksperimentalnim programom diskurzivno-razstavnih dogodkov Kako je umetnost pomembna. In kako pomeni. Umetniško delo je s koncem modernizma izgubilo svojo intrinzično vrednost in svojo avtonomijo ter smo včasih negotovi glede načinov, kako ga nasloviti, kako o njem govoriti. Na razstavah se pogosto ugotavlja, da didaskalije in opisi del govorijo bolj o vsem drugem kot o materialnosti tistega, kar vidimo pred seboj. Pogosto se tudi ugotavlja, da umetniško delo izginja pod težo ambicij kuratorskih izjav, političnih gest in razstavnih strategij. To se zlahka zgodi, saj je umetniško delo krhek, pogosto nestanoviten fenomen, občutljiv na okoliščine in kontekste. Pogosto je že v načelu umetniško delo tisto, ki radikalno preizprašuje in celo spodkoplje lastne temelje, ob odrekanju trdne opore in ontološke zanesljivosti. Kako se torej približati tej paradoksni entiteti, ki je najbolj tukaj, ko je hkrati ni, in ki je najbolj to, ko je hkrati nekaj drugega?
Kako je umetnost pomembna. In kako pomeni. se z entuziazmom, afirmativnostjo in radovednostjo vrača k delu. Ta fokus nima ambicije teoretiziranja, temveč poskus identificiranja načinov, kako o delu govoriti, kako ga zapopasti, hkrati v njegovi enkratnosti kot tudi vpetega v preplet pomenskih polj. Za osnovo si jemlje enostavno strukturo: 1 delo – 1 diskurzivni dogodek. Vsak izmed dogodkov ima drugo strukturo, od moderiranega pogovora, debatnega soočenja, predavanja, in prav to preizkušanje različnih poti k delu je osrednji smoter projekta: ne gre za iskanje optimalnega, temveč za spodbudo za poglobitev v delo in njegovo fenomenologijo.
Enostavni strukturi sledi enostavna rdeča linija – ta je prav linija. Linija je skupni imenovalnik štirim delom štirih umetnikov, ki so v središču interesa. Minimalni formalni element povezuje sicer zelo različna dela po kriteriju neke naključne podobnosti in s tem dodatno poudarja ambicijo projekta, da pogledamo onkraj očitnega, ampak hkrati da očitnega ne izpustimo. Kako je umetnost pomembna. In kako pomeni želi ponuditi različne okvire, ki umetniške prakse berejo onkraj trendovskih pozicij in obrabljenih dihotomij. Gre predvsem za to, da za osnovo vzamemo dejanska umetniška dela/prakse ter iz njihove natančne analize poskušamo razviti nove, preciznejše in prožnejše kategorialne aparate. In tudi aktivnejšo, afirmativnejšo debato o umetnosti.
Goran Petercol (*1949 v Pulju, Hrvaška) je diplomiral na zagrebški Akademiji likovnih umetnosti. Od leta 1975 razstavlja dela, ki se osredotočajo na procesualnost, dosege, stilizacije in subverzije čistosti konceptualnih struktur. S prvimi svetlobnimi instalacijami je začel že leta 1985, pri čemer je svetlobo obravnaval kot material, senco pa kot manjšo količino svetlobe. Petercol se ukvarja z materialnimi in nematerialnimi oblikami, prostori in vmesnimi prostori, s spontano in nadzorovano likovno obdelavo se ukvarja predvsem s problemom ustvarjanja samega.