V šestdesetih letih prejšnjega stoletja jugoslovanski kulturno-umetniški prostor preplavi kopica svežih umetniških pristopov ter z njimi novih taktik in strategij, s katerimi so te prakse ustvarjale prostor in diskurz. S pojmom novih performativnih umetniških praks poskušam razpreti vezi med poljem vizualne in scenske umetnosti, pri čemer izpostavljam predvsem umetniške prakse, temelječe na telesu. Pri tem razširim pojem termicus specificus nove umetniške prakse, ki ga je vpeljala Catherine Millet, v prostoru SFRJ pa se je ustalil predvsem z razstavo Nove umetniške prakse v Jugoslaviji, 1966-1978 pod kuratorskim vodstvom Marijana Susovskega, oziroma ga s poudarkom performativnosti na eni strani zožim v polju vizualnih umetnosti in na drugi razprem s vključitvijo scenskih umetnosti ter praks, ki se po letu 1978 poslužujejo novih taktih in spremenjenega teoretsko-referencialnega polja.
V predavanju bo Jasmina Založnik preko analize izbranih konkretnih primerov umetniških praks, kuratorskih postopkov, ključnih prostorov uprizarjanja in predstavljanja, teoretskih besedil, uredniških politik progresivnih serijskih publikacij ter mrež med umetniki, pisci in umetniškimi vodji, razpirala vprašanja o pomenu tvorjenja tovrstnih koalicij v specifičnih in spreminjajočih se kontekstih poznega jugoslovanskega socializma. Zanimalo jo bo tudi mesto prešitja umetniških praks v različnih obdobjih, možni vzroki in posledice vpeljanih taktik v umetnosti in kulturi, njihovo medsebojno oplajanje in odmiki.