Premierna produkcija APT-ja v letu 2022:
- Skrito (avtorski projekt), koreografija in režija: Sanja Nešković Peršin; koprodukcija Anton Podbevšek Teater in Plesni Teater Ljubljana; v sodelovanju z Muzejem in galerijo mesta Ljubljane, podprt s strani programa plesne podpore Dis-Tanzen (Republika Nemčija), ki ga financira Neustart Kultur, na pobudo nemške Zvezne vlade za kulturo in medije.
- Levitan (komentirana izdaja), besedilo: Vitomil Zupan / dramatizacija: Eva Mahkovic, režija Matjaž Berger; koprodukcija Anton Podbevšek Teater in Galerija Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki, v sodelovanju s Cankarjevim domom Ljubljana;
- Nevidna ženska, besedilo: Slavenka Drakulić / avtorica priredbe in režija: Ivana Djilas
- Krvava svatba, besedilo: Federico Garcia Lorca / dramatizacija: Ana Lasić, režija: Yulia Roschina
Izbor besedil ali kontekstov ali zvrsti za repertoar za let 2022 je torej nastajal skozi refleksije opisanega: tako imamo na točki režije pred sabo tri avtorice in avtorja, ki so zelo različnih in razlikovalnih gledališki interpretacij in generacij in ki pripadajo plesnemu gledališču (Skrito), postdramskemu (Nevidna ženska) in dramskemu (Krvava svatba), ter postdramskemu in dokumentarnemu (Levitan). Vitomil Zupan in Federico Lorca sta narativnosti, ki na eni strani razpirata uvid v realno dvajsetega stoletja (zapor, seksus, ljubezen, družbeno, jaz, mi, antagonizmi, arhaično), na drugi pa tekst Slavenke Drakulić odpira specifična vprašanja ženskega diskurza (sodobna časovna prehajanja, staranje, vidnost, izgubljena participativnost v družbi, itd.); inscenacija Skrito artikulira nevidni (travmatični) proces kinezisa plesočega telesa, ki se konstituira za pogled Drugega, pogled Kulture, itd.
Skrito je plesna raziskava (prvakinje ljubljanskega baleta in koreografke Sanje Nešković Peršin) za plesoče telo, ki se odvija na ozadju sveta pravil algoritmov baleta, ki ostajajo diskretna in neizgovorjena. Je poseg v tisti del plesočega telesa, ki se vrti okoli vprašanja, kaj pomeni biti viden. Baletniki projekta Skrito vstopajo v polje regard skozi občutke ujetosti, ki ga regard povzroča. Situacije preigravajo, izvajajajo nenehna ponavljanja, izpostavljeni so športnemu drilu k avtomatizaciji, a njihova logika srca ni ujetost, ampak izstop, in ta iz stop je mogoč … Kar je v govorici fraza, idiom, ki na nek način ubija govorico, a jo hkrati tudi vzpostavlja, to so v baletu rigidnost struktur, pravil, zato projekt Skrito skozi bolečino in napor, refleksijo in utopijo, išče poti ven – v emancipirano telo. Projekt je koprodukcija s Plesnim teatrom Ljubljana.
Nevidna ženska Slavenke Drakulić (režija Ivana Djilas) je vrsta fragilnih in bolečih zgodb, izpovedi, uvidov, ki se sprašuje zakaj so danes v sodobni družbi, ki ruši vse tabuje, samo starost in staranje tema, o kateri je skoraj prepovedano govoriti. Ali postajamo s starostjo nevidni, kaj se dogaja z našimi telesi, z našim odnosom do drugih in – še pomembneje – odnosi drugih do nas … Mreže, ki jih pletemo cel čas svojega življenja, nenadoma postajajo tanke in krhke. Šestnajst zgodb Nevidne ženske je narativ o intersubjektivnih razmerjih, o odnosih med starši in otrocih, o odhodih, pozablenjih, izginjanju, pozabi, bolečini, sramu in bolezni – o najglobjih čustvih, o kateri si ne upamo govoriti. Režiserka je za inscenacijo izbrala dve vrhunski slovenski gledališki igralki – Silvo Čušin in Barbko Cerar, ki bosta v gledališki raziskavi poiskali točko prešitja in točko emancipacije … (Besedilo bo uprizorjeno prvič.)
Klasičen dramski bestseller, Lorcova Krvava svatba – ponuja v iskanju po novi narativnosti izziv poesis in izziv nove gledališkosti (v režiji Yulie Roschine) ženskega diskurza in uvida v žensko subjektivnost v pogojih (konservativnega družbenega) in zatiranja (ženske) seksualnosti in čustev (s strani zakonov, tradicije, cerkve, patriarhalne avtoritarnosti) … Sledeč Lorci, ki pravi, da morajo biti osebe, ki se pojavijo na odru tako človeške, tako grozljivo tragične, … da je čutiti njihovo bolečino in da privre na ustnice ves pogum njihovih besed, polnih ljubezni in gnusa, režiserka ponuja Idejo inscenacije Krvave svatbe skozi izrazito pripovedne glasbene pokrajine, … pomensko osmišljena telesa, skozi prostore nezavednega … in skozi avtorjev poetični jezik.
Levitan Vitomila Zupana (v adaptaciji Eve Mahkovic in v režiji Matjaža Bergerja) je najprej vrhunska literatura, avtobiografska pisava specifičnega stila, po zvrsti (tudi) zaporniški roman, v katerem Levitan – Zupan dokumentira neko prednost, ki jo ima junak glede na horizont zaporniških veščin: to je način, kako pisati v razmerah, ko pisanje ni le asocialni akt, marveč norost, obenem pa garant subjektovega osebnostnega presežka. Story in plot Levitana za Inscenacijo je strukturiran kot scena Dvojega, kjer Vitomil Zupan (igra ga Borut Doljšak) živi v dihotomiji življenje Dvojega, eno v obliki flash backov, narativov iz življenja preden so ga aretirali, drugo kot življenja v zaporu, kjer išče Arhimedovo točko in arhé svojega singularnega v borbi za jaz nasproti mi-ju, kjer išče prostor svojega gestusa in modele svoje subjektivizacije znotraj paradoksov izsiljene izbire.
Posebna raziskava Inscenacije gre v smereh izumljanja nove govorice in novega telesa, kjer Zupanov omnipotentni diskurz citatov, pripovedovanja parabol, posedovanje vedenj erudicijskih razsežnosti evaluira gostoto nekega narativa, hkrati pa v dialogih z zasliševalci, sojetniki itd., ponuja neko specifično govorico, kjer je preprosto varuh svoje dignitete, svojega singularnega.
***
Nastopajo: Sanja Nešković Peršin, Ivana Djilas, Yulia Roschina in Matjaž Berger