Formatirati kritiko

Mednarodni simpozij v sodelovanju z Društvom gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije (DGKTS)

Gledališka kritika je v svojem starem formatu doživela širok niz sprememb, zaradi katerih vedno teže ohranja svoje mesto in domet. Pogosto uporabljena sintagma kriza kritikeobenem predpostavlja, da je skupaj z izgubo mesta na področju javne sfere kritika ostala tudi brez svoje vrednosti. V hitro spreminjajočem se svetu z virtualizirano interaktivno medijsko krajino ter v erodirani javni sferi najbrž ne želimo rehabilitirati smisla kritike v starem pomenu besede, saj se je skozi rekontekstualizacijo preteklih desetletij zamajala tudi kritiška paradigma, ki je ustoličevala suveren položaj kritika kot absolutnega razsodnika umetniške vrednosti.

Kritiko je treba formatirati in na novo premisliti njene možnosti. Kako naj se kritika na novo postavi in vzpostavi? Kakšna instanca kritike bi bila sinhronizirana s sodobnim svetom in sodobno medijsko krajino? Kateri so nujni parametri, da neko besedilo javnega sporočanja še lahko opredelimo kot kritiko? Obstajajo primeri besedil, ki po formi niso več klasični kritiški zapisi, pa vendar funkcionirajo na tem strukturnem mestu? Kdo je bralec, s katerim mora kritika računati?

Pripravljalni odbor Rok Bozovičar, Pia Brezavšček, Alja Lobnik