Ko nekoga pokopljemo, imamo včasih privid, da pred nami oživi. Truplo vstane in se nasmehne: ne skrbi, vedno bom s teboj. Na veke vekov.
Poslovile_i se bomo od utrujenega telesa inštitucije, ki se je v ideji rodilo 7. julija 2011 in je s sklepom umrlo 23. avgusta 2012. Naše dete je imelo komaj dobro leto. Nikoli ga nismo v miru pokopale_i. Morda nas ravno zato straši in blodi naokrog, iz pisarne v pisarno, roma iz predala v predal. Nima miru in ne more znova vstati. Zatorej si zasluži dostojen pokop.
Vstani iz lastnega pepela in se znova rodi kot prečudovit plešoči feniks!
***
Avtorica: Nataša Živković
Produkcija: Nova pošta