Predavanje prof. dr. Božidarja Slapšaka v okviru Festivala na Olimpu.
Redko se zavedamo, da je arhitektura antičnih gledališč na turističnih destinacijah, ki jih obiskujemo po širnem grškem svetu, vsa iz časa, ko so bili veliki dramatiki – Ajshil, Sofokles, Evripid, pa komediograf Aristofan – že zdavnaj pokojni. V njihovem času je bilo gledališče institucija demokracije, vzporedno z razvojem dramske forme Dionizovo gledališče na južnem pobočju atenske Akropole postopoma dobiva uporabne sestavine in tehnične rešitve, ki bodo, monumentalizirane sredi 4. stol. pr. n. št., postale kanonična gledališka arhitektura, posnemana po vsem grškem svetu. Novi družbeni kontekst po zatonu demokracije pomeni povsem novo vlogo gledališča. Namesto angažirane ustanove dejavnih državljanov dobimo ustanovo »kulture«, kot jo razumemo danes. Gledališče postane obvezna arhitekturna oprema helenističnih mest, v kateri se reproducirajo uveljavljene kulturne vrednote in imaginarij grštva, repertoarna dopolnitev so menandrovske komedije nravi (nova komedija).
Tudi za Tespije v srednjegrški pokrajini Beocija je v Pavzanijevem Vodiču po Grčiji izpričano gledališče, ki pa ga dosedanjim raziskovalcem ni uspelo krajevno umestiti. V okviru skupnega projekta neinvazivnih raziskav z leidensko univerzo dr. Slapšaku z ljubljansko ekipo med letoma 2006 in 2011 ni samo uspelo ugotoviti veliko večji obseg urbanega območja, ampak tudi odkriti del mestnega obzidja in mu slediti vse do dotlej neznane akropole, temveč na njenem pobočju prepoznati tudi prostor tega gledališča in tako pomembno dopolniti sliko antičnega polisa.