Arhetipi človeških strasti, ekstaz in trpljenj v novih preoblekah
Po motivih Ovidija in Teda Hughesa.
Erotična poezija Ovidija (43 pr. n. št.–17 n. št.), pesniškega mojstra, ki je zaradi svojih pesnitev že v mladosti dosegel sloves enega najbolj priljubljenih rimskih pesnikov, je cesarja Avgusta tako spravila s tira, da ga je kaznoval z izgonom iz Rima. Ovidijeva dela sodijo med najbriljantnejše mojstrovine antične poezije in so imela v svetovnem merilu neizmeren umetniški vpliv. Metamorfoze so doživele številne odrske adaptacije, saj so antični bogovi v svoji naravi kot mi, navadni smrtniki, sužnji strasti in zablod, ki pa s svojim božanskim vmešavanjem spreminjajo ustaljene krogotoke vseh sfer – Olimpa, Hada in Zemlje. "Ovidij je v Metamorfozah spojil človeško, božje in živalsko in pokazal, da je zgodovina spirala, v kateri se arhetipi človeške ekstaze in trpljenj vračajo v novih preoblekah, a nič lažji in nič manj razumljivi vsakemu novemu času. Gonilo zgodovine in njenih metamorfoz je strast. Zaradi strasti si želimo prihodnosti, zaradi strasti se borimo za pripadanje zgodovini. Je to strast po večnosti? Politika nastaja in razpada samo zaradi strasti, samo zaradi ljubezni ali njene odsotnosti. Mitološka arena časa, v kateri živimo, se v izkušnji naših teles ne spreminja. Kot njena vsebina je tudi predstava metamorfoza: spreminjajoča se utelesitev anarhističnega cirkusa, v katerem se vsak večer znova svet začne na novo, potuje in se lahko utelesi tako na prostem kot v gledališču. Spev za človeka, ki se spreminja, se lahko zgodi kjerkoli in kadarkoli. Je kot sonda, potujoči organizem, ki ni omejen na geografsko in časovno lokacijo. V naravi ni nič naravnega. Narava je stroj in človek napaka v njegovem mehanizmu, rana, skozi katero pa vstopa svetloba. Zaradi te rane so spremembe edina konstanta. Smrti ni, selitve so," sta zapisala mariborska pesnika in gledališčnika Jan Krmelj in Tibor Hrs Pandur.
