Kaja Novosel / Foto: Gregor Vidmar
Kaja Novosel, absolventka dramaturgije na AGRFT, je štafeto branja sodobne slovenske dramatike sprejela iz rok Nuše Kalanj. S pomočjo SiGledalovega iskalnika je prebrskala bazo sodobnih slovenskih dramskih besedil in se odločila, da obiskovalcem portala v branje priporoči tekst Nemi liki Simone Hamer.
Kaja Novosel / Foto: Gregor Vidmar
V branje predlagam meni zelo ljubo besedilo Simone Hamer z naslovom Nemi liki, ki mi je že ob prvem branju razprlo nove svetove, mi postavilo neka nova vprašanja in mi zasejalo dvom v moja rožnata očala, ki si jih vsakič veselo nadenem, kadar razmišljam o svojih in vsesplošnih težavah našega prostora in časa.
Tekst se ukvarja z nemostjo in nemim likom, kar je precej kompleksna zagata. Na kakšen način danes ''spregovorimo'' oz. kako posredujemo informacije, kadar o(b)stanemo nemi? Kaj v svoji nemosti želimo sporočiti svetu, kakšne so naše težave, travme in bolečine? Tema je tako vsebinsko kot strukturno zahtevna, zato se mi zdijo Nemi liki še toliko bolj fascinantni tako v dramatskem kot v uprizoritvenem smislu. Dogajanje se namreč prek začetka v sobi, v kateri najstnika ležita na tleh in gledata televizijo, razširi v kopico prostorov, ljudi, situacij, ki skupaj (nemo) govorijo o krutosti in odurnosti, a hkrati vendarle tudi o (grdi) estetiki našega sveta in družbe. Forma, ki jo lahko opazimo že v z Grumovo nagrado nagrajenemu besedilu Razglednice ali Strah je od znotraj votel, od zunaj pa ga nič ni, je podobna tudi v Nemih likih: med asociativno povezane krajše monološke replike in (ne-več-zgolj) didaskalije so vpeti dialogi moških v različnih družbenih okvirjih - dva najstnika v oblačilih popularnih modnih znamk, dva debela moška v uniformah in dva milijarderja -, ki jim je skupen različno potenciran problematičen nespoštljiv odnos do ženske. Šest ne-nemih moških na drugi strani uravnovešajo neotipljive izjave, mali monologi z veliko vsebine različnih nemih likov, vse skupaj pa je skrbno in dramaturško precizno speto skupaj v celoto, ki živi in pripoveduje o nekem svetu, kjer je ženska podrejenost (še vedno) boleča, kjer se (še vedno) ne menimo za lačne ljudi in kjer indijski slon po devetih mesecih na Dunaju postane stol iz kosti (ta zgodba pa upam, da je izmišljena).
Pisava Simone Hamer je izvirna in kakovostna, ker je na eni strani kritična, aktualna in ostra, na drugi strani pa (kar me najbolj navdušuje) kljub zahtevnim temam, o katerih piše, nosi v sebi neko nenavadno, a izrazito toplino iskrenosti. Nemi liki spregovorijo o aktualnih družbenih, političnih in socioloških temah, na drugi strani pa o tragedijah malih posameznikov skozi replike tako zelo resničnih in tako zelo pris(o)tnih likov, da se mi je zdelo, da cel svet obstaja in diha na teh skromnih 28 straneh nemosti.
Štafeto predajam dragima kolegoma Evi Kučera Šmon in Levu Trobentarju Mastnaku ter našemu ljubemu profesorju in dekanu Tomažu Gubenšku, ker se mi zdi, da bodo napisali fine in kakovostne (in brane tudi!) prispevke za to rubriko.
Povezave:
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/kaja-novosel-bere-sodobno-slovensko-dramo