Luka Marcen / Foto: Mario Županov
Luka Marcen, študent gledališke režije na ljubljanski AGRFT, je štafeto branja sodobne slovenske dramatike sprejel iz rok Nine Kuclar Stiković. S pomočjo SiGledalovega iskalnika je prebrskal bazo sodobnih slovenskih dramskih besedil in se odločil, da obiskovalcem portala v branje priporoči tekst I-z-š-t-e-v-a-n-k-e Simone Hamer.
Luka Marcen / Foto: Mario Županov
Najprej iskrena hvala dragi prijateljici in kolegici Nini Kuclar Stiković za predajo štafete branja sodobne slovenske dramatike.
Prebiranje besedil me je – takoj, ko sem se ga lotil – popeljalo k misli, kaj mi branje sodobnih slovenskih (pa pravzaprav česarkoli, kar nosi oznako sodobno) sploh pomeni. Zdi se mi, da je vsakršno branje (in pisanje) (še vedno) neizogibno povezano s časom in prostorom, v katerem nastaja in v katerem beremo. Zato mi je tudi tokratno pregledovanje besedil nujno pomenilo iskanje premisleka in preizpraševanja elementov družbe, v kateri živimo, in njene pronicljive, kritične analize. Prav to je namreč tisti ‘usodni’ manko vsakdanjosti in splošnosti, ki ga čutim v tukajšnjem momentu in zdajšnjem prostoru, se mi pa zdi, da je ključno gonilo razvoja vsake družbe in skupine.
Vivisekcije problemov sodobne družbene ignorance in brezbrižnosti, vrvenja in hitenja pa tudi danes morda ključnega vprašanja odnosa med množico in posameznikom in z njim povezanega razmerja med smrtjo enega in življenjem mnogih se je lotila Simona Hamer v besedilu I – Z – Š – T – E – V – A – N – K – E, ki ga z velikim navdušenjem predlagam v branje vsem obiskovalcem portala. Simonina pisava se – vsaj tako se zdi – ves čas igra in poigrava sama s sabo in s svetom okoli sebe. Ves čas se sprehaja po ozki brvi med smehom in smrtjo, med humorjem in poezijo, med čisto zajebancijo in izostreno, morda celo filozofsko, brez dvoma pa ostro kritično mislijo in vse te pojme povezuje, spaja v neločljivo igro besed in situacij, slik in glasbe. Pokrajina, ki jo I – z – š – t – e – v – a – n – k – e zarisujejo, je obenem hitra skica številnih (morda celo naključnih) impulzov, na drugi strani pa natančna in poglobljena študija enega izbranega trenutka tega sveta. Tako je tudi njen svet na eni strani prignan do skrajnosti absurdnega nekoč nekje, na drugi pa je kar boleče poznana sosednja ulica.
V preskakovanju med obema poljema – oziroma zgolj med dvema pogledoma na isto polje – pa uspe Hamer zlasti zastavljati aktualna vprašanja – in zastavljanje vprašanj se zdi bolj produktivno od danes vse bolj pogostega in vse bolj zaželenega instantnega odgovarjanja nanje. Tudi v svetu izštevank – in Simona na izviren in igriv način sledi logiki tega otroškega ritmiziranega besedila, ki iz množice izbere enega (!!) in ki je drami izhodišče in okvirna struktura – je na eni strani poudarjena individualnost vsakogar in domnevna možnost lastne odločitve in izbire, na drugi strani pa je v vseh porah prisotna vpetost v množico, v sistem, v vodenost, v marionetno držo, kjer vsak dejanski odklon, vsak dejanski odmik od splošnega strinjanja avtomatsko pomeni osamitev. In celo smrt, ki naj bi bila sama po sebi nekaj striktno indivudalnega, vsakič drugačnega in kar najbolj eksistencialnega, tu postane stvar splošne konvencije in sistema. Vse je urejeno kot po sistemu, nič se ne sme slišati, ničesar ne opaziti:
“Čakaš.
Zelena luč.
Greš.
Povozi te kamion.
... za lepši dan piše na njem. Umreš.
Umreš.
(Ne da bi to sploh opazil.)”
Vodilo življenja v svetu izštevank je dober dan, je ena dimenzija, je splošna blaginja in obči blagor, je newageevsko zadovoljstvo in zadovoljenost, kjer ni prostora za drugačen pogled in kritiko.
“V misliš si rečeš, da bo danes en dober dan.
To si govoriš že leta.
Nekje si prebral, da pomaga.
Tebi ne pomaga.
Pa si vseeno, vsako jutro, v mislih to rečeš.”
Vse, kar pogajanja tak svet, je statistika – in menjava policaja ob koncu izmene.
Vse ostalo je le anomalija in prekršek. In ko te pokrije krvavo rdeča zavesa, je to lahko le znak za mir. Zveni zelo znano in zelo od blizu.
Zato so I-z-š-t-e-v-a-n-k-e boleče aktualno besedilo in neusahljiv vir vprašanj, na katera si moramo odgovoriti sami – in slej ko prej si bomo, se mi zdi, morali.
Ob koncu pa štafeto branja predajam dragima prijateljicama in cenjenima soustvarjalkama, dramaturginjama Tery Žeželj in Nuši Komplet Peperko, s katerima je vedno inspirativno raziskovati nove gledališke prostore in me vedno znova učita, kako pomembno je stvari obrniti na glavo in jih pogledati z druge strani.
Povezava: Simona Hamer: I-z-š-t-e-v-a-n-k-e
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/luka-marcen-bere-sodobno-slovensko-dramo