Nataša Živković / Foto: Osebni arhiv
Nataša Živković je samozaposlena v kulturi kot plesalka, performerka, koreografinja in pedagoginja. Deluje pretežno na neodvisni uprizoritveni sceni kot soustvarjalka, na vsake par let pa ustvari tudi avtorska dela: Prva ljubezen, drugič (Preboleti Naceta Junkarja) (2009), Tihožitje (2010), Zavoljoočeta (2014). Trenutno ustvarja z Vio Negativo predstavo 365 PADCEV, ki bo premierno uprizorjena v Stari mestni elektrarni 9. marca 2018. Štafeto branja sodobne slovenske dramatike je sprejela iz rok Alme R. Selimović. S pomočjo SiGledalovega iskalnika je prebrskala bazo sodobnih slovenskih dramskih besedil in se odločila, da obiskovalcem portala v branje priporoči tekst tisočdevetstoenainosemdeset Simone Semenič.
Nataša Živković / Foto: Osebni arhiv
Ko sem prejela bralno štafeto, sem takoj vedela, kaj hočem prebrati. tisočdevetstoenainosemdeset Simone Semenič.
Morda zato, ker sem rojena leta 1981.
Morda zato, ker mi je uspelo zamuditi baje izvrstno uprizoritev tega teksta v režiji Nine Rajić Kranjac in mi je še zdaj žal.
Morda zato, ker (je) okoli Simone kot dobitnice nagrade Prešernovega sklada poteka(la) absurdna gonja, ki je (bila) več kot očitno politično motivirana.
Morda zato, ker se je Alma R. Selimović, iz rok katere sem prejela štafeto, odločila priporočiti isto delo in sem bila potlej v veliki dilemi, ali naj grem brat še kaj drugega. Morda pa ne nazadnje prav zato, ker se zazdi odločitev, da ne popuščam pri prvi izbiri, v tej luči že skorajda konceptualno dejanje (beri: štafeta poteka v znamenju Simone Semenič).
tisočdevetstoenainosemdeset sem prebrala na dušek. Je pripoved o tisti preteklosti, ki ni še prav odšla, za katero smo mislili, da je odšla, ampak ni zaprla vrat, ni prav zaloputnila z njimi. Preklapljanje med otroškim in odraslim svetom v času, ko je bilo še častno postati pionir, med 1981 in 2013, ti hipni časovni preskoki, v katerih se znajdejo liki v svojih postaranih telesih, vnaša v na videz stabilno pripoved nekega preteklega sveta vrtoglavico, ki vrtinči čas, kot burja v trenutku razmrši lase.
Tam, kjer je bila prej kavarna, prostor navzkrižnih srečevanj, je zdaj lekarna in tam, kjer je bila nekoč tovarna, je zdaj nič. Namesto kulturnega doma stoji Lidl. Ne da bi ga poimenovala – v tekstu je mogoče brati učinke neoliberalizma na organizacijo družbenega in simbolnega življenja. Ko sama gledam v kraju svojega otroštva, Zalogu, spomenik padlim borcem, ki je včasih stal pred Zadružnim domom, zdaj pa stoji pred trgovino Spar, se vprašam: A zato s(m)o se borili? In prav tu se naša drama začne, prav pri tem spomeniku padlim za svobodo, tam je truplo in ne vemo zares do konca, komu pripada, kdo je napravil samomor, se fental. Zdi se, da bi bil lahko kdorkoli, to truplo je metaforizirano, je kot truplo neke ideje (ideologije skupnosti, solidarnosti, samoupravljanja itd.), ki je začela umirati 1981, leta 2013 pa smo (še vedno) priče njenega pogreba. In če leta 1981 nihče ni poznal lastnika trupla in je bil to zgolj šok nekega dogodka v majhnem kraju, najde leta 2013 vsak svoje ime za to truplo; zdi se skorajda, kakor da bi v tem horror vacui uzrli odsev lastne smrti.
In zadnje besede trpko opravijo z morebitno jugonostalgičnostjo, ki je morda edina stvar, ki bi lahko ogrozila univerzalnost tisočdevetstoenainosemdeset: vsaka nova generacija je le obljuba boljšega sveta.
Štafeto predajam tovarišu Roku Vevarju, neutrudnemu mislecu sodobnih uprizoritvenih umetnosti, arhivarju in raziskovalcu (pol)pretekle zgodovine sodobnega plesa in performansa. Predvsem pa nekomu, ki ima rad umetnost in se zanjo ter za vse nas, ki jo ustvarjamo, tudi bori.
Povezava: Simona Semenič: tisočdevetstoenainosemdeset
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/natasa-zivkovic-bere-sodobno-slovensko-dramo