Foto: Jaka Babnik / SLG Celje
Slovensko ljudsko gledališče Celje, Marius von Mayenburg MUČENIK, režija Boris Kobal, premiera 16. februar 2018.
Foto: Jaka Babnik / SLG Celje
Nemški dramatik, dramaturg, režiser in prevajalec Marius von Mayenburg (1972) je eden najbolj pogosto uprizarjanih nemških dramatikov in gotovo tudi eden najbolj provokativnih sodobnih dramatikov, ki inteligentno, kruto in duhovito secira anomalije sodobne družbe, izriše jih brez zavor, prizanesljivosti, vendar z obilo ostrega humorja. Pri tem se vzdrži vsakršne sodbe, pred nas le postavlja neprijeten odsev našega bivanja. Njegove drame ne nudijo nobene utehe, ne ponujajo rešitve iz nemogoče situacije, niti ne prinašajo odrešitve. Sami jih moramo prežvečiti in se opredeliti do kompleksnih moralnih vprašanj, ki jih v svojem pisanju zastavlja. Nasilje in mučenje sta zanj le posledica izpraznjenosti in odtujenosti, predvsem v medosebnih odnosih. V svojih dramah neprizanesljivo razčlenjuje sodobno družbo, najbolj ga zanimajo družina, zapleteni družinski in drugi medosebni odnosi.
Med zvezde sodobnega dramskega pisanja ga je izstrelila družinska drama Ognjeni obraz (Feuergesicht, 1997), ki se konča z nasilnim staršemorom s kladivom in požigom, ter mu prinesla Kleistovo priznanje za mladega dramatika. Uboj staršev je brezupen poskus končati razmerje, v katerega se otroka ne moreta več vživeti, čeprav starša nič ne počneta zelo narobe. Vendar že sama prisotnost staršev brata in sestro tako utesnjuje, da ne vidita drugega izhoda kot brutalen uboj.
Začetki Mayenburgovega pisanja segajo v sredino 90. let prejšnjega stoletja in se uvrščajo med dramatiko »krvi in sperme«. Že od začetka je gonilo njegovega dramskega dogajanja nasilje, protagonisti so pogosto nasilni prestopniki ali neprilagojeni posamezniki, ki zakrivijo nasilno dejanje, tudi smrt, ali sami postanejo žrtve nasilnih dejanj. Že v dramah pred Ognjenim obrazom ga fascinirata nasilje in smrt. V dramskem prvencu Haarmann (1996) prikazuje množičnega morilca in opisuje brutalno razkosavanje trupel. Igra je bila zaradi svoje provokativnosti in krutosti prvič uprizorjena leta 1999, ko je bila v živo prenašana kot radijska igra iz gledališča Baracke v Berlinu, svojo krstno uprizoritev na gledališkem odru pa je doživela šele po velikem uspehu Ognjenega obraza leta 2001. Tudi njegova prva uprizorjena igra, kratka farsa Gospodična Danzer (1996), se konča z umorom naslovne figure.
Centralna tema njegovega dramskega pisanja je popolnoma jasna že v Haarmanu – vsi nosilni dramski junaki so nasilneži, pogosto nasilni kriminalci. Ubijajo, požigajo, izvajajo verbalno nasilje kot izraz notranjih nasprotij, ki jih trpijo. Njegovi junaki so ujetniki samih sebe, lastnih notranjih konfliktov. So obsesivni nasilneži, nasilni do drugih in do sebe. Zanje ne obstaja nobena možnost rešitve.
»Zame je najpomembnejše to, da so moji junaki v konfliktu sami s seboj, in da je to točka, iz katere izvira konflikt igre. Da vzroki, ki pripeljejo do konflikta, niso zunanji, ampak notranja nasprotja.« (Marius von Mayenburg)
V svojem dramskem opusu secira družbeno dogajanje in ves čas ostaja družbeno angažiran. Njegova najnovejša drama Peng (2017), ki v središče dogajanja postavlja nemogočega otroka, pravzaprav kar otroško pošast, je nastala po zadnjih ameriških volitvah. Po Brexitu, Erdoğanu in Putinu se je zgodil še Trump. Peng je igra o prevladujoči miselnosti v današnji družbi, ki ustvarja ljudi, kot je Trump, in jim daje moč. Mladi Peng udriha čez vse, kar mu ni po volji, in čez vse, ki se z njim ne strinjajo. V Pengovem rasizmu, poženščenosti, otročjosti, sebičnosti in nezmožnosti sprejemanja kritike je težko spregledati podobnosti z govorom velikih političnih akterjev.
Drama Mučenik (Märtyrer) je bila krstno uprizorjena v režiji avtorja v Schaubühne am Lehniner Platz v Berlinu 29. 2. 2012. Je še ena v vrsti Mayenburgovih dram, ki v središče dogajanja postavlja problematičnega najstnika, dijaka Benjamina, avtor pa kritično ost uperi na družino, šolo in cerkev in s tem kaže na nedelovanje celotnega družbenega sistema, ki ob Benjaminovih pritiskih odpove na vseh nivojih.
Dramo Mučenik je Mayenburg napisal, ko se je v Evropi razširila islamofobija. Neosnovan strah se je v veliki meri hranil z zastrašujočimi citati iz Korana in z dejstvom, da del muslimanske tradicije sveti tekst razume kot dobesedni družbeni napotek. Za razliko od muslimanov, tudi protestantov, predvsem ameriških, ki Sveto pismo zelo dobro in natančno poznajo, katoliki in pravoslavci vero sprejemajo preko cerkve, tradicije in bogoslužja. V resnici so redki verniki, ki Sveto pismo prebirajo in raziskujejo sami, seveda pa se zastavlja tudi vprašanje, koliko cerkev sploh motivira posameznika, da bi to počel.
Po terorističnih napadih 11. septembra 2001 v ZDA je Zahodni svet islamu prilepil nalepko terorizma, populistična, ksenofobna politika pa je ves čas uspešno podpihovala strah in sovraštvo do islama. Terorističnim napadom v ZDA so sledili še drugi teroristični napadi na Zahodni svet in seveda povračilni ukrepi Zahodnega sveta. Popolnoma sprejemljiva je postala trditev, da so vsi muslimani odgovorni za teroristične napade skrajnežev, da so vsi muslimani potencialni teroristi in morilci. V taki atmosferi paranoje, strahu, sovraštva in nasilja nam Mayenburg v Mučeniku zastavi vprašanje: je islamski fundamentalizem res bolj nevaren od krščanskega fundamentalizma? In odgovarja: vsaka oblika verskega fanatizma je nevarna, uničujoča, ogroža družbeni mir in povzroča razdor, vsak ekstremizem je uničevalen in razdiralen.
Vsak nazor, ki zahteva popolno privrženost določeni ideologiji ali religiji, je lahko škodljiv, predvsem vse oblike verskega fundamentalizma, ki želijo življenja družbeno in politično uskladiti z dobesednim razumevanjem verskega nauka. Verski fundamentalizem se kaže skozi zavračanje modernih idej s področja verske tolerance, odnosov med spoloma, znanosti, tehnologije, ki niso v skladu z določenim verskim naukom.
Teroristična dejanja so storjena tudi v imenu krščanske vere, na primer streljanje krščanskega ekstremista Buforda O'Neala Furrowa, jr., v judovskem dnevnem centru v Los Angelesu leta 1999. Krščanski fundamentalizem ni nič manj nevaren za mednarodni mir in varnost kot druge oblike verskega ekstremizma.
Terorizem seveda ni le domena islamskih skrajnežev. Drugi največji teroristični napad, takoj za 11. septembrom, je leta 1995 izvedel Američan Timothy McVeigh. Pred zvezno zgradbo v Oklahoma Cityju je parkiral tovornjak z 2,5 tonami eksploziva in sprožil bombo, ki je ubila 168 ljudi, med njimi 19 otrok, 600 ljudi pa je bilo ranjenih. Med letoma 2009 in 2018 je bilo v ZDA več ljudi ubitih v terorističnih napadih, ki so jih izvedli domači, nemuslimanski, beli, skrajno desničarski teroristi in ne džihadisti. Kljub temu številni Američani terorizem še vedno povezujejo z islamskimi skrajneži.
Protagonist Mučenika, najstnik Benjamin, se oboroži z zastrašujočimi, nasilni, agresivnimi, uničevalnimi in sovraštva polnimi citati iz Svetega pisma. Z njimi poziva k nasilju, k sovraštvu do žensk, invalidov, Judov in istospolno usmerjenih, širi sovraštvo, nestrpnost in nerazumevanje. Mayenburg na ta način polemizira z idejo o veri, ki je v svojem bistvu dobra, lahko pa postane sredstvo manipulacije za dosego nasilnih ciljev in podpihuje nestrpnost in sovraštvo. V drami sooči dve skrajnosti – mračnjaško in konzervativno, ki zagovarja verski fundamentalizem in antisemitizem, ter demokratično in liberalno, ki se sklicuje na znanost, evolucijo in človekove pravice. Avtor v drami odpira tudi vprašanje odnosa šole, vere in osebnega prepričanja. Laična država popusti pod pritiski agresivne religioznosti in odstopi od svojih vrednot.
Benjamin v šoli noče več na plavanje. Mama misli, da so krive droge ali težave s sprejemanjem lastnega telesa v najstniških letih. Potem odkrije, da niso droge, temveč nekaj, kar lahko povzroči enako močno zasvojenost. Krivo je Sveto pismo, ki ga Benjamin razume dobesedno. Našel je vero, našel je Boga in iz neznanega razloga postal verski fanatik. Pri tem Mayenburg pušča odprtih več vprašanj: je Benjamin res našel Boga, ali je Sveto pismo le sredstvo za manipulacijo? Kaj je povzročilo njegov verski fanatizem? Je Benjamin osamljen adolescent, mučenik, spreten provokator, nevaren manipulator? Zakaj se mu nihče ne upre? Zakaj mu odrasli ne postavijo jasnih mej?
Plavanje v skupini s puncami žali Benjaminova verska čustva. Dekliška telesa v bikinijih ga žalijo, po drugi strani pa vzbujajo v njem tudi druge občutke. Napove vojno pokvarjenosti in grešnosti. Šola se ukloni njegovim ekscentričnim zahtevam. Vsakič, ko mu šolski sistem popusti, gre še korak dalje. Zato se počuti vedno močnejšega, sebe doživlja kot preroka, kot rešitelja. Samo učiteljica biologije se odloči, da se bo uprla z njegovim orožjem. Evolucijsko teorijo, dosežke znanosti, homoseksualnost in svobodo brani s citati iz Svetega pisma. Z njim se spusti v ideološko, moralno in filozofsko vojno z nepredvidljivimi posledicami.
Benjaminovo obnašanje gotovo ni v skladu s Svetim pismom, še huje, Benjamin postaja vedno bolj nevaren in v resnici zloben. Ko nagovori invalidnega sošolca Georga, naj učiteljici biologije z vodo razredči zavorno tekočino, da bi dojela, da »z Bogom ni zajebancije«, prestopi tisto mejo, ki ga loči od potencialnega kriminalca. Vseeno mu je za ljudi, ki ga obkrožajo, ne čuti ne sramu ne obžalovanja ne krivde, vseeno mu je, če s svojimi dejanji koga prizadene, celo želi si, da bi ljudje trpeli in bili za svoje »brezboštvo« kaznovani. Sveto pismo tako vedenje uvršča med največje moralne in duhovne posledice človekovega padca v greh. Jezus je take grehe opisal kot tiste, ki prihajajo iz hudobnega srca. »Kar pride iz človeka, to ga omadežuje. Od znotraj namreč, iz človekovega srca, prihajajo hudobne misli, nečistovanja, tatvine, umori, prešuštva, pohlepi, hudobije, zvijača, razuzdanost, nevoščljivost, bogokletje, napuh, nespamet. Vse te hudobije prihajajo od znotraj in omadežujejo človeka.« (Mr 7, 20–23).
Benjamin je izredno prepričljiv in spretno manipulira s svojo okolico. Izrablja osamljenega Georga, kripla, kot mu pravi, ki hlepi po prijatelju. Georg misli, da je v Benjaminu našel prijatelja, zdravitelja in duhovnega vodjo. Proglasi se za njegovega apostola. Čeprav prerok v šoli nima gorečih sledilcev, pa s svojimi dejanji povzroči popoln razpad sistema. Odrasli svet, ki bi moral njegova dejanja ustaviti, popolnoma odpove.
Mučenik je doživel tudi filmsko adaptacijo, Mayenburg je pri filmu sodeloval kot soavtor scenarija, film pa je režiral ruski režiser Kirill Serebrennikov. Srebrennikov je naprej uprizoril Mayneburgovega Mučenika v moskovskem gledališču Gogol Center. Mučenik je bilo prvo Mayenburgovo besedilo, uprizorjeno v Rusiji. Dogajanje v filmu je postavljeno v sodobno Rusijo. Film je prejel 12 nagrad in 21 nominacij.
Drama Mučenik, napisana v strukturi filmskega scenarija, je sestavljena iz sedemindvajsetih kratkih prizorov, ki osvetljujejo Benjaminovo versko obsedenost. S svojimi ekstremističnimi pogledi bega svojo mamo, terorizira učitelje in sošolce, je skrajno naporen za svojo okolico, ki pod pritiski njegovih verskih pritiskov popusti. Šolski sistem se mu ukloni, ravnatelj celo kaznuje učiteljico, ki se edina spusti v neuspešen boj z Benjaminom, katehet se od njegovih dejanj bolj kot ne distancira, mati pa se v ključnih trenutkih, ko bi Benjamin moral prevzeti odgovornost za svoja dejanja, postavi na njegovo stran in ga brani.
Sodobna liberalno demokratična družba se ne zna primerno odzvati na Benjaminov verski fanatizem, pri čemer gre predvsem za njegovo manifestacijo moči, kar pripelje do tragičnega konca. Benjamin je na koncu zmagovalec, družba je klecnila in se podredila njegovim zahtevam. Zato je Mayenburgova drama kritična slika sodobne družbe v vseh njenih segmentih. Odpovejo družina, šola in cerkev. Je provokativna, komična in ostra igra o nevarnih pasteh vseh skrajnosti današnjega časa in o demokratično liberalni družbi, ki se sooči z verskim fanatizmom.
Dramska besedila Mariusa von Mayenburga in uprizoritve na slovenskih odrih
Haarmann (1996), krstna uprizoritev v Schauspiel Hannover, februar 2001
Messerhelden (1996), krstna uprizoritev v Orph Theater Berlin, 1996
Fräulein Danzer (1996)
Monsterdämmerung (1997), krstna uprizoritev v Praterspektakel Berlin, 1997
Feuergesicht (1997), krstna uprizoritev v Münchner Kammerspiele, oktober 1998; Ognjeni obraz, Mestno gledališče ljubljansko (2001)
Psychopaten (1998), premiera v okviru dunajskih slavnostnih tednov in tam prvič odvijajočega se režijskega tekmovanja, 1998
Parasiten (1999), krstna uprizoritev v Deutsches Schauspielhaus Hamburg, maj 2000; Paraziti, SLG Celje (2007)
Das Kalte Kind (2002), krstna uprizoritev v Schaubühne am Lehniner Platz, Berlin, 2002
Eldorado (2004), krstna uprizoritev v Schaubühne am Lehniner Platz, Berlin, 2004
Turista (2005), krstna uprizoritev v Schaubühne am Lehniner Platz, Berlin, 2005
Augenlicht (2006), krstna uprizoritev v Schaubühne am Lehniner Platz, Berlin, 2006
Der Hässliche (2006), krstna uprizoritev v Schaubühne am Lehniner Platz, Berlin, januar 2007; Grdoba, Mestno gledališče ljubljansko (2009)
Freie Sicht (2008)
Der Hund, die Nacht und das Messer (2008); Pes, noč in nož, SSG Trst (2016)
Der Stein (2008)
Perplex (2010)
Märtyrer, krstna uprizoritev v Schaubühne am Lehniner Platz, Berlin, 2012; Mučenik, SLG Celje (2018)
Stück Plastik, krstna uprizoritev v Schaubühne am Lehniner Platz, Berlin, 2015; Mestno gledališče ljubljansko (2016)
Peng, krstna uprizoritev v Schaubühne am Lehniner Platz, Berlin, 2017
Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF)
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/z-bogom-ni-zajebancije