Jan Krmelj bere sodobno slovensko dramo

Jan Krmelj je gledališki režiser in mislec. Štafeto branja sodobne slovenske dramatike je sprejel iz rok Muanisa Sinanovića. S pomočjo SiGledalovega iskalnika je prebrskal bazo sodobnih slovenskih dramskih besedil in se odločil, da obiskovalcem portala v branje priporoči več besedil: Nekje drugje (Zala Dobovšek, Tin Grabnar, Nina Šorak), Slovensko narodno gledališče (Janez Janša), Rdeči atom (Miha Marek), Neke noči neke deklice nekje umirajo (Katja Gorečan), Grobnica za Pekarno (Ivo Svetina), Blaznost igre ter Nižina neba (Nebojša Pop-Tasić), Mi, evropski mrliči (Simona Semenič) ter Sen 59 (Tibor Hrs Pandur).

Jan Krmelj / Foto: Peter Uhan

Najprej iskrena hvala Muanisu Sinanoviću za nominacijo!

Fenomen gledališkega teksta v sodobnosti zajema, kot ideološko vprašanje, radikalne opozicije: na eni strani raziskava forme in na drugi strani oklepanje vsebine. Po moji presoji je konzervativno-liberalni konflikt v nekaterih strukturnih zakonitostih še vedno iskati v jedru mehanizmov, ki vplivajo na to, kako berem gledališke tekste. In vendar je ključno: gledališki tekst ne obstaja brez gledališke uprizoritve. Zato zelo pogrešam živo sodelovanje dramskih piscev v gledaliških procesih – to naj se razume kot vabilo ali nagovor k sprejetju misli, da nihče od nas še ne ve, kaj gledališče je. In če bomo skupaj v tem, da ne vemo, bomo morda nekoč to izvedeli.

Priznam, da imam ob branju sodobne slovenske dramatike cmok v grlu. Že sintagma se mi zdi omejujoča – seveda je jasno, da je zavoljo ekonomsko-produkcijskega konteksta gledališča v Sloveniji to dramatiko nujno brati in podpreti, stati za njenimi besedami v vsakem trenutku, četudi apriorno, a hkrati v tej dramatiki še vedno zeva neka praznina, neka nesuverenost, zaradi katere se mi zdi tudi pričujoči projekt izjemna gesta. Dramatika je pisanje, pisanje, ki se ne neha. In pisati je treba. Treba je soočati svojo konformnost z gledališkimi praksami, ki živijo, ki so živele – da se lahko nekje odprejo možnosti tistih, ki šele bodo prišle.

Dramski tekst je zame prostor sugestij in ne afirmacija avtorja ali kakršnekoli identitete. In če je sodobna dramatika usmerjena predvsem v to, da med formo in vsebino ni več železne zavese, temveč orgija ali celo dejstvo, da pogosto ne vemo, kateri breg je kateri, je zame sugestivnost tekstov danes skrita predvsem v poizkušanju. In predvsem – drznost subjektivne artikulacije sveta, onkraj klišejev, drzniti si osvetliti tematike, motive, podobe ali jezikovne realnosti, ki preko zamolčanega odpirajo prostor uprizoritve. Resnično sugestiven tekst ni hegemonski, ni predvidljiv – ne trudi se bralcu podati odgovora ali ustvarjalcu natančnih navodil, kako ga igrati, temveč pušča neko temeljno praznino, iz katere vznikne slika o tekstu. Pravi tekst se dogaja v tistem, kar ni zapisano. Intriganten tekst torej gradi na tem temeljnem nerazumevanju, temeljni disfunkcionalnosti. Predstava ali branje teksta se vedno rodi iz konstruktivnega nesporazuma. Jezik obstaja zato, da lahko svoje nesporazume poglabljamo in skozi njih gradimo resničnost. Tak tekst se odreka svoji tekstovnosti in odpira nekaj popolnoma drugega, večjega od avtorja in bralca ali gledalca. Večje od teksta.

*
Vrstni red tekstov ne izraža njihove hierarhije:

• Nekje drugje (Zala Dobovšek, Tin Grabnar, Nina Šorak) je tekst, ki se bere kot uprizoritveni tekst nedavne uprizoritve v LGL – in sugestivnost tega teksta se mi zdi v tem, da skozi detajlno vpisovanje nekaterih akcij od bralca/ustvarjalca zahteva zelo avtonomno vizualizacijo. Tekst na čudovit in boleč način spregovori o tem, kako nas anonimnost trpljenja oddaljuje od soočitve z njim. Kako je naša percepcija trpljenja še vedno vezana na individualnost junaka. In ta tekst je tekst-otrok.

• Slovensko narodno gledališče (Janez Janša) iz resničnih zapisov skonstruira mikro sliko družbene realnosti in skoznjo razbije mit, da je vsakdanjost prebanalna za obstoj na odru. Nasprotno, šele resničnost, največja izmed fikcij!, odpira prostor za preboj. Predvsem pa ta tekst sugerira spoznanje, na katero pogosto pozabljamo: reprezentacija v gledališču še ni nujno afirmacija.

• Rdeči atom (Miha Marek) je eden redkih tekstov v bazi, ki so povsem neobremenjeni z intenco gledališkosti. To je tekst-instalacija, ki ga opredeljuje rdeča kocka, rdeče sijoče geometrijsko telo. To je tekst, ki je na videz neuprizorljiv. In tovrstna neuprizorljivost je sugestivna: preboji gledaliških epoh so se vselej izvili iz tovrstne avtonomije.

• Neke noči neke deklice nekje umirajo (Katja Gorečan), čudovit tekst, ki ga sam sicer rad berem brez njegove izvirne oznake koreodrama, saj sugerira nešteto možnosti uprizoritve. Tukaj se zaklinjalska intenzivnost jezika združi z njegovo odprtostjo, poetični potencial z brutalnostjo – in nedvomno sugerira nepredvidljivo odrsko življenje.

• Grobnica za Pekarno (Ivo Svetina) je na videz dokumentaren tekst o nastajanju predstave Grobnica za Borisa Davidoviča, ki na primeru gledališča Pekarna odpira probleme uprizarjanja na nevladni sceni, ki se v produkcijskem smislu še vedno niso spremenili. Gledališče je nujno avtonomen prostor, prostor utopije, čeravno se zdi, da se ta svoboda vse bolj zapira. In vendar je ključno: bodimo realni, zahtevajmo nemogoče!

• Blaznost igre ter Nižina neba (Nebojša Pop-Tasić) sta teksta avtorja, ki bi ga absolutno izpostavil kot ključnega. Sugestivnost teh besed, svoboda, ki jo sugerirajo uprizoritvi – vse to opredeljuje pisavo Nebojše Pop-Tasića. In tukaj je pisava že življenje, beseda je že meso – na povsem iracionalni ravni z bralcem komunicira nekaj, ker leži onkraj teksta, onkraj izgovorljivega.

• Mi, evropski mrliči (Simona Semenič) je v smislu forme eden bolj fascinantnih tekstov, kot je pisava Simone Semenič ključna pisava sodobne slovenske dramatike. (Čestitke avtorici ob nedavni Prešernovi nagradi!!!) – V njeni pisavi se hkrati s formo, ki premore lastno inteligenco in se zaveda svoje neprebojnosti, odpre tudi vsebinski pogled: avtorefleksija dobesednosti političnega gledališča, ki išče način, kako navkljub agitaciji vzdržati komunikacijo – kako ujeti stališče, ki bo nagovarjalo navkljub brutalnosti svoje vsebine. In predvsem spoznanje, da nobeno spoznanje ni dokončno, nobena resnica večja od druge. Večji sta le odprtost in ljubezen do razlik med nami.

• Ter – na koncu – Sen 59 (Tibor Hrs Pandur), ki je priporočen v branje že mnogokrat. Ampak nikoli ni prevečkrat. Tiborjeva pisava je najpomembnejša pesniška pisava preteklih dvajsetih let in ena ključnih v evropski literaturi. To je pisava, ki v formo in vsebino ujame temeljna občutja, ki opredeljujejo sodobnost, sodobno zavest, sodobno telo. To je pisava, ki ji nič človeškega ni tuje. In Sen 59 je dramski poskus tega, vsekakor eden najbolj učinkovitih slovenskih gledaliških tekstov tega stoletja. Tibor, pozdravljam te, piši, še, in skozi! Upam, da te kdaj uprizorim.

Štafeto bi predal Poloni Juh, izjemni igralki, ki svojo moč črpa tako iz prezence kot odsotnosti, besede in molka, katere igralsko moč spremlja tudi avtonomna misel o gledališču – ter Ani Lauri Richter, katere misel cenim nad svojo.

Povezave:

Zala Dobovšek, Tin Grabnar, Nina Šorak: Nekje drugje
Janez Janša: Slovensko narodno gledališče
Miha Marek: Rdeči atom
Katja Gorečan: Neke noči neke deklice nekje umirajo
Ivo Svetina: Grobnica za Pekarno
Nebojša Pop-Tasić: Blaznost igre
Nebojša Pop-Tasić: Nižina neba
Simona Semenič: Mi, evropski mrliči
Tibor Hrs Pandur: Sen 59

Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/jan-krmelj-bere-sodobno-slovensko-dramo