Simona Semenič / Foto: Nada Žgank
Kulturo in umetnost bi morali slaviti skozi vse leto, ne le na Prešernov dan, poudarjajo letošnji nagrajenci Prešernovega sklada. Pred slovenskim kulturnim praznikom so povedali, ali 8. februar še vedno čutijo kot praznik kulture, glede na obrobno stanje, ki ga kulturi določa politika, ter v kakšnih razmerah ustvarjajo.
Simona Semenič / Foto: Nada Žgank
Gledališka ustvarjalka Simona Semenič
1. Najprej moram izraziti svoje negodovanje nad izrazom kultura. To mi ne pomeni nič, je odločno preširok pojem. Če naj bi torej 8. februarja slavili umetnost, potem pa moram žal reči, da ga ne čutim kot tak praznik. Dojemam ga bolj kot farso; malo se nališpamo in smo en dan v letu kulturni, podelimo nagrado ali dve, objavimo kako fotko s trenutno vročim umetnikom ali pa še raje umetnico, v medijih preberemo in pogledamo, kako in predvsem koliko smo kulturni, in s tem svoj doprinos do umetnosti oddelamo do naslednjega leta. Tako nekako mi vse skupaj deluje. Ena taka butalska šagra. Ne zdi se mi, da 8. februarja res slavimo umetnost, prej bi rekla, da je krasen izgovor, morda celo odpustek za politike in tudi ostale državljane za to, da lahko celo leto ne razmišljamo o tem nebodigatreba. O umetnosti. In o umetnikih, ki to umetnost delajo.
2. Sem samozaposlena v kulturi, stanovanjski problem sta mi rešila starša, ministrstvo za kulturo pa mi plačuje prispevke za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje. Plačevanje prispevkov samozaposlenim na polju umetnosti je sicer ena od kvalitet ministrstva, vendar je tudi to zelo slabo domišljeno in zelo malo dodelano, odkar je bilo pred desetletji vzpostavljeno. Če vzamem en sam konkreten primer s kupa problematičnega delovanja ministrstva za takozvano kulturo in je tudi v zvezi s to nagrado, ki sem jo zdaj prejela. Torej - iz iste malhe gre zdravstveno in pokojninsko zavarovanje zame kot za nekoga zaposlenega v javnem zavodu. Če bi imel zaposleni v javnem zavodu toliko nagrad kot jaz, bi padel v najvišji plačilni razred in bi kot prvo dobil vsak mesec dosti višjo plačo, država pa bi mu plačevala seveda tudi nekajkrat višji znesek prispevkov. To bi potem pomenilo, da ima na mesec skoraj petkrat večjo bolniško, kot jo imam lahko jaz, in da bo imel vsaj štirikrat večjo pokojnino. Jaz tu ne vidim nobene logike. Sem torej manjvreden umetnik, ne glede na uspehe in na število nagrad. Farsa vsepovprek, bi lahko rekla.
Igralec Matej Puc
1. Ljudje smo pač takšni, da nas je treba konstantno opominjati, da nekatere stvari okoli nas obstajajo. Saj se spomnimo nanje le, ko jih res potrebujemo. Idealno bi bilo, da praznika kulture ne bi slavili, kot da je to nekaj posebnega, ampak bi bila kultura nekaj samoumevnega. Naj si vsak vzame trenutek in pomisli, kako je kultura že vpeta v njegov vsakdan. Vsepovsod je kultura in umetnost. In ni vprašanje, ali jo potrebujemo. Ona preprosto je.
2. Delujem v varnem mehurčku Mestnega gledališča ljubljanskega in samo čakam, kdaj bo ta mehurček počil. Institucije so prignane do skrajnih možnosti svojega obstoja. Svobodnjakom pa vsa čast in slava. Kako lahko vse to iz leta v leto prenašajo in zdržijo? Koliko ljubezni do dela in koliko odrekanj. In kljub temu toliko mojstrovin! In ljudje na vodilnih položajih tega sploh ne vidijo. Zakaj ne? V prvi vrsti zato, ker umetnosti sploh ne gredo pogledat!
Plesalka Valentina Turcu
1. Slovenija ima prodorne ustvarjalce, ki z neprecenljivo močjo bogatijo kulturno sfero države tako na domačih kot na mednarodnih tleh. Država kulturi ne sme biti mačeha. Umetnosti se je treba prikloniti, jo častiti, ljubiti in jo s ponosom slaviti. Ko več ne bomo imeli možnosti, da ustvarjamo, bo nastopila srhljiva praznina.
2. Delujemo v minimalizmu. Minimalizem pa se kot gledališka forma vedno bolj prisilno razvija zaradi hudih finančnih stisk na področju kulture. Z mariborskim baletom že leta presegamo vse meje in smo se zapisali na zemljevid Evrope ob najprestižnejših gledališčih in opernih hišah. Dejstvo, da tukaj ustvarjamo avtorske praizvedbe, ki jih neposredno zatem najvišja strokovna kritika svetovnega slovesa označi za vrhunce, je v svetu prodorno in odmevno, doma smo pa minimalno omenjeni, minimalno financirani in s tem tudi žal vedno bolj omejeni. Nadarjeni ljudje so dar državi.
Direktor fotografije Marko Brdar
1. Politika ne vpliva bistveno na moj odnos do kulture niti na praznovanje. Vpliva pa na delo in na pogoje, v katerih delamo. Čeprav so omejitve lahko celo ustvarjalno stimulativne, pa je dolgotrajno siromašenje, kakršnega je med drugim deležen slovenski film, preprosto škodljivo.
2. Nekaj čudovitega je v snemanju filma. Vsak član filmske ekipe ima točno določeno dolžnost in odgovornost, pa vendar vsi skupaj stremimo k istemu cilju ter bijemo isto bitko, vsak dan novo. Pogoji so težki, lije dež in piha veter, mi pa se delamo, da sije sonce. Ni prave opreme, ni časa za režijo in igro, pa vendar, ko se prižge kamera, vsi vemo, zakaj smo tu. Omejitve smo si avtorji navajeni postaviti že na ravni samih idej; našo izčrpanost in produkcijsko zmožnost pa pripisujemo kar naravi samega snemanja filma. Ker ne želim verjeti, da se zgolj tako lahko snema, vem, da potrebujemo pomoč tistih, ki filmu nesprejemljive produkcijske omejitve polagajo že v zibelko. Vsak film je čudež, še posebno slovenski.
Intermedijska umetnica Maja Smrekar
1. 8. februar še vedno čutim kot kulturni praznik, pa ne zato, ker ga kljub siceršnjemu vse večjemu potiskanju ob rob, praznuje tudi politika, ampak zato, ker je praznik vseh državljanov. Hkrati namembnost tega dne vidim v širši perspektivi, saj obravnava vrednotenje človeške dejavnosti, ki ji je še kako treba nameniti premislek v duhu časa, ki je vzpostavljen kot stanje vsesplošne krize. Temu se uklanja tudi politični diskurz, zato se mi v takšnem času zdi tako pomembno premisliti kaj nam, tako individualna kot kolektivna kultura, sploh pomeni, torej kakšno civilizacijsko dediščino želimo gojiti in zapustiti zanamcem. Je to kultura konservativnosti in skrajnih populizmov ali kultura posluha, zrelega razmisleka in konstruktivnega dialoga?
2. Delujem na precej nereguliranem področju, kjer si je skoraj sleherno pravico treba izboriti, zato nagrade pomenijo veliko, saj postavljajo celotno slovensko intermedijsko produkcijo na vidnejše mesto na lokalnem in mednarodnem zemljevidu. Na žalost se zdi, kot da tega ne prepoznajo tisti, ki odločajo o financiranju področja. Bilo bi nujno, da bi bila tovrstna umetnost pri nas obravnavana, kot je v mednarodnem prostoru, kjer nima nišne pozicije, ker obravnava teme in orodja našega vsakdana. Večini naših odločevalcev manjka modrosti ob razumevanju produkcijskih pogojev, modrosti, ki bi izhajala iz odmika od detajlov na širšo sliko, s čimer bi se morda začela vzpostavljati naklonjenost k reformi umetniškega poklica ter celotnega področja na sistemski ravni.
Fotograf Boris Gaberščik
1. Zame je vsak dan praznik kulture, torej tudi 8. februar. O fotografiji vsak dan sanjam, ponoči pa o njej razmišljam. O odnosu politikov do ustvarjalcev pa: "Prišel sem v zrela leta, zakaj bi kvaril svojo biografijo." (Danilo Kiš; Grobnica za Borisa Davidoviča)
2. Svoje fotografije ustvarjam v čudovitih razmerah: žena me razume, galeristka me upošteva, otroci in vnukinji pa me imajo radi.
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/osmi-februar-skozi-oci-presernovih-nagrajencev-praznik-kulture-ali-farsa