Pohujšanje v dolini šentflorjanski 2

Študentska kritika|Ivan Cankar: POHUJŠANJE V DOLINI ŠENTFLORJANSKI. Režija Eduard Miler, SNG Drama Ljubljana, Mestno gledališče ljubljansko in Cankarjev dom, premiera 26. 1. 2018 – Na začetku prekrivanje in odkrivanje lobanje z zemljo, živa glasba, ki vzbuja temačne občutke. Dvorana polna ljudi, ki s pozornostjo gledajo, kaj se bo pojavilo na odru.

Foto: Peter Uhan

Kmalu se na odru prižgejo luči in hitro ugotovimo, da je na odru posebna scena. Čez celoten oder polno peska, v sredini pa krog, na katerem se vrtijo nastopajoči.

Skozi celotno igro sta se dobro prepletala humor in groteskno vzdušje. To se mi zdi zelo pomembno, saj so se igralci znali vživeti v svoje like, prav tako pa so se znašli v vseh situacijah, tako v medsebojni komunikaciji, kot tudi z dopolnjevanjem drug drugega. Vsak igralec je dal nekaj svojega v lik in tako si kot gledalec začutil, da je igra res pristna. Najbolj prepričljiva lika sta bila lik Jacinte, ki ga je igrala Maša Kagao Knez in lik Petra (prevaranta), ki ga je igral Uroš Smolej. To sta bila lika, ki sta dobila največ pozornosti. Med gledalci so bili tudi dijaki, ki so sedeli le nekaj vrst za menoj. Eden izmed dijakov je na koncu predstave rekel drugemu, da je Jacinta res blestela. Zdi se mi, da je zaradi svojega izvrstnega plesa in zaradi žive glasbe, ki je bila res odlična, navdušila občinstvo. Njen gib in glasba sta se popolnoma ujemala. Večina ostalih igralcev pa je bila manj opaznih in od občinstva ni dobila toliko pozornosti. Predvsem tu mislim na lik župana, ki ga igra Primož Pirnat in lik županje (Iva Kranjc Bagola). Zdela sta se premalo vživeta v svoj lik, predvsem pa nista našla kontakta s soigralci.

Uprizoritev skorajda ne uporablja rekvizitov, povsod je le polno mivke, za katero sem dolgo časa ugotavljala ali je prava ali ne. Ko sem ugotovila, da je prava, sem predstavo spremljala z večjo pozornostjo. Uporabljen je bil vrtljivi oder, ki je vrtel igralce in dodal igri večjo dinamičnost. Na vse tri stene odra se ves čas projicira video, ki prikazuje enkrat igralce v velikem planu, drugič igralce s ptičje perspektive, tretjič pusto pokrajino .... Kljub temu da so bili igralci postavljeni na oder brez dodatnih predmetov, smo zaradi njihove odlične igre in telesne mimike točno vedeli, kaj delajo. Posebno vzdušje so pridale tudi luči (Andrej Hajdinjak), še posebej dobro je bila prikazana razlika med dnevom in nočjo. Med predstavo se za določen čas prižgejo tudi luči v dvorani, tako da gledalec dobi občutek, kot da je del zgodbe.

Prihod v Gallusovo dvorano Cankarjevega doma je bil osupljiv, saj se zaradi izjemne prostornosti dvorane in udobnih sedežev počutiš prijetno. Že med predstavo in posebej na koncu sem večkrat opazovala dijake v svoji bližini, saj me je zanimalo, ali jim je bila igra všeč. Nisem sicer vedela, ali so »prisiljeno« prišli pogledat predstavo ali iz lastnega interesa. Kakorkoli že, na koncu so se vsi pogovarjali o predstavi in prepričana sem, da je navdušila tudi mlade, kar je dandanašnji zelo pomembno.

***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.

Vir: http://veza.sigledal.org/kritika/pohujsanje-v-dolini-sentflorjanski-2-r