Po besedah ravnatelja SNG Drama Ljubljana Igorja Samoborja Tavčarjev roman govori o krivdi, kesanju, ljubezni in lovu na čarovnice, stvareh, s katerimi se več ali manj ukvarjamo tudi danes.
Tavčarjev zgodovinski roman je bil objavljen leta 1919 kot podlistek v Ljubljanskem zvonu in leta 1921 v prvi knjižni izdaji. Kot je povedal Samobor, ga je Tavčar napisal v času, ko so se skušale na novo prebrati korenine slovenskega značaja. Čeprav je zgodbo napisal kot kroniko in jo postavil v 17. stoletje, pa je mogoče v njej razbrati marsikateri naš današnji značaj.
Tako kot druga besedila v letošnji slavnostni sezoni ob 150. obletnici ustanovitve ljubljanskega Dramatičnega društva, ki je v celoti sestavljena iz del slovenskih avtorjev, tudi Visoška kronika govori o nas, o tem, kaj nas oblikuje in kaj je tisto, kar dela našo skupnost tako, kot je, je še povedal Samobor.
Po Lorencijevih besedah je vsak človek sestavljen iz kupa ovir, "ki prihajajo od zunaj ali se ustvarjajo od znotraj". Življenje je tako sestavljeno iz kopičenja in poskusa odstranjevanja zunanjih in notranjih ovir, da bi lahko "relativno razbremenjeno imeli vsaj malo radi sebe in če se da, še koga drugega".
"Ljudje smo sestavljanka. Kaj je tisto, kar sem res jaz, brez vseh drugih, brez vzorcev, brez protokolov, ki me delajo to, kar sem," se je vprašal režiser. "Zdi se, kot da ima človek na hrbtu nahrbtnik in je treba marsikaj nesti. Zato ni slabo vedeti, da ta nahrbtnik obstaja ter tu in tam malo pobrskati po njem in se vprašati, zakaj točno je nekaj v njem in od kod je prišlo. Sem si to spakiral sam, ali mi nahrbtnik pakirajo drugi," je razmišljal Lorenci, ki meni, da "je preveč teh drugih, ki nam hočejo pakirati naše nahrbtnike".
In tak je po njegovih besedah tudi osrednji lik v predstavi Izidor, ki ima ogromen nahrbtnik in težji kot je ta, "manj možnosti obstaja, da bi vzljubil, se zaljubil in ljubil".
Igralec Aljaž Jovanović je proces postavljanja predstave na oder opisal kot "poseben, intimen in povezovalen". Kot je povedal, so se mu ob prebiranju zgodbe odprle neke asociacije in miselni procesi glede lastnega življenja. "Skozi tuje zgodbe se odprejo zgodbe tvoje družine, spomini, minuli trenutki. In to je neverjetno, kako me je kar naenkrat Visoška kronika začela polniti, na eni strani ta praspomin in na drugi lasten, notranji spomin, kako se je to začelo prepletati."
Igralka Nina Ivanišin pa je izpostavila, da so do materiala pristopili z neko občutljivostjo in spoštovanjem do zgodbe, Tavčarja in osrednjega lika Izidorja. Vsaka predstava bo po njenih besedah izziv, saj je tkanje te pripovedi tako krhko in občutljivo, da bo potrebovala res popolno posvečenost z njihove strani, ob tem pa upa, da bo to sprožilo tudi vzgib v gledalcih, "da si bodo lahko medsebojno nekaj predali".
V predstavi igrajo še Tamara Avguštin, Klemen Janežič in Janez Škof. Pri postavljanju predstave je sodelovala Lorencijeva stalna avtorska ekipa v ljubljanski Drami: dramaturg Matic Starina, scenograf Branko Hojnik, kostumografinja Belinda Radulović, skladatelj Branko Rožman, oblikovalec luči Pascal Merat, koreograf Gregor Luštek in lektorica Tatjana Stanič. Kot asistenta režiserja pa sta tokrat sodelovala Mirjana Medojević in August Braatz.
Premiera bo v soboto na velikem odru Drame.