"Lepota gibalne substance prihaja in raste iz čutnih globin duše, zahteva nesebično razdajanje, trdno delo, disciplino in strast, da se lahko izraža v prefinjenemu slovarju plesne abstrakcije, v sferah subtilne metafizike baletne umetnosti. In vse to je posedoval danseur noble, Janez Mejač, ki je s svojo moško postavnostjo in srčno plemenitostjo nudil svojim soplesalkam plesno roko, jih vodil in z njimi skupaj gradil ter niansiral čustveni svet baletnih vlog, ki realno oriše ljudske karakterje ter posega v neznane sfere onostranstva, v duhovno belino belega baleta," je v utemeljitvi letošnje Prešernove nagrade zapisala Daliborka Podboj.
Po njenih besedah je imel letošnji veliki Prešernov nagrajenec pravšnjo moč, talent in tudi dovolj strasti, da je lahko vzdržal v zahtevni baletni umetnosti, vse dokler je obvladal svoje telo: "Mejač se je baletu z dušo in srcem brezpogojno razdajal, tudi z vso energijo, ki jo je glede na svoj obsežni opus imel v izobilju, ko ga nikakor ni mogla zaustaviti zasedenost v gledališču, da ne bi baletne umetnosti širil po odrih in krajih zunaj Ljubljane."
Z baletno umetnostjo se je 30. maja 1936 v Mokronogu rojeni Mejač srečal v Ljubljani. Njene skrivnosti mu je na začetku odkrivala ruska pedagoginja Nadežda Murašova, kmalu se je srečal z umetniškim parom Pio in Pinom Mlakarjem, ravno ko sta obračala novi list v pojmovanju moških baletnih plesalcev, zbirala in pripravljala mlade nadarjene fante za baletne vloge v prihodnosti.
Solistične vloge je začel oblikovati v baletih Triptihon, Naše ljubljeno mesto, Pepelka, Bahčisarajska fontana, Othello, Ognjena ptica in drugih. Leta 1970 je postal prvi solist ljubljanskega baleta in je dobri dve desetletji predstavljal vodilni steber v slovenskem baletnem prostoru.
Njegova več kot polstoletna plesna pot je tlakovana z več kot 80 solističnimi vlogami. Med njimi so bile tako zgodovinske vloge klasične baletne romantike, kot moderne v novejših baletnih delih, ki jih, kot piše v utemeljitvi nagrade, krasi Mejačeva "vrhunska virtuoznost, moč igre in subtilno niansiranje karakterjev".
Poleg tega je med letoma 1971 in 1973 Mejač organiziral več kot 70 baletnih koncertov po Sloveniji in v zamejstvu. Zaplesal je v 80 televizijskih oddajah in pripravil koreografije za okoli 20 televizijskih projektov. V okviru Slovenskega stalnega gledališča v Trstu je 20 let vodil baletno izobraževanje za mlade. Od leta 1974 je deloval tudi kot koreograf v dramskih gledališčih.
Leta 1973 mu je ministrstvo za kulturo podelilo naziv vrhunski umetnik, čez dve leti pa je prejel nagrado Prešernovega sklada za vlogo Razuzdanca v baletu Razuzdančeva usoda. Na 8. Jugoslovanskem baletnem bienalu leta 1979 je pridobil priznanje za vlogo Ženina v baletu Vrag na vasi. Svoj umetniški jubilej, 25 let plesnih uspehov, je obeležil v sezoni 1975/1976 z vlogo Notredamskega zvonarja.
Dva mandata je vodil ljubljanski balet. V izobraževalnem programu Lutkovnega gledališča Ljubljana je predaval predmet gib in vodil ustvarjalne delavnice. Leta 1987 se je upokojil, a ni obmiroval. V študijskem letu 2001/02 je predaval odrski gib in zgodovinske plese na Akademiji za glasbo v Ljubljani, bil je član več komisij in aktivni sodelavec v okviru Društva baletnih umetnikov Slovenije. Slovenski gledališki muzej se mu je leta 2005 poklonil z razstavo in izdajo nove knjige v zbirki Opus z naslovom Janez Mejač, Danseur noble, leta 2011 pa je prejel nagrado Lydia Wisiakova za življenjsko delo.