"Pri gledališki publiki predvsem opažam, da je vse manj dovzetna za sodobni ples, ker ga gledalci poskušajo dojemati narativno, kar ples dostikrat ni."
Kar dva projekta koreografa Matjaža Fariča bosta ta teden zaznamovala domače scensko dogajanje. V sredo, 16. 4., se bo v Plesnem Teatru Ljubljana zgodila premiera predstave Odpotovani / En Partage, ki jenastala v sodelovanju s skupino mladih plesalcev "Compagnie Coline" iz Francije; že naslednji večer pa bo sledila predstava UKAZ v Stari elektrarni, ki je nastala v produkciji Zavoda EN-KNAP.
Z njim smo se pogovarjali o procesih in idejah omenjenih projektov ter o poletnem mednarodnem plesnem Festivalu Front@, ki ga koordinira kot umetniški vodja.
Je ta sočasnost premier naključje ali si že prej vedel, da se bo tako izšlo? Si se v času svojega ustvarjanja sicer že kdaj soočil s podobno situacijo?
Povsem stvar naključja in moram reči, da sem potreboval štirinajst dni, da sem se psihično pripravil na to, da bom imel dve premieri hkrati in poleg tega hodil še na akademijo. Saj je načeloma že ena sama premiera izjemen napor. Ja, se mi je že zgodila kakšna takšna podobna sočasnost, ampak je bilo drugače, saj je šlo na primer za eno avtorsko predstavo in dramsko predstavo, kjer sem sodeloval kot koreograf. Situacija mi je poznana, nova hkratna obveznost, je šola.
Pri predstavi Odpotovani / En Partage v Plesnem teatru Ljubljana si ustvarjal z ekipo mladih francoskih plesalcev iz COMPAGNIE COLINE. Kakšen je njihov profil in kako je prišlo do sodelovanja?
To ni tipična plesna šola, gre za specifičen način izobraževanja, kjer morajo plesalci, ki so morda že končali neko šolanje, opraviti avdicijo in potem dve leti delajo s profesionalnimi koreografi. Ta način izobraževanja se mi zdi zelo pomemben, ker se tako na plesnem kot gledališkem področju vse več zahteva, in ti mladi plesalci pravi čas spoznajo realnost tako samega ustvarjanja kot preživetja. Poleg tega jih dobro pripravi na profesionalno delo in ko izstopijo, so močno podkovani z izkušnjami in vedo, kako se zaščititi pred negativnimi vplivi takšnega zahtevnega dela.
Generacijski razpon plesalcev je dokaj širok, prav tako so njihove izkušnje zelo raznolike; od takšnih s številnimi izkušnjami do tistih brez predhodne izobrazbe, »pobranih s ceste«, kot bi rekli pri nas. Vsi od njih pa so na avdiciji pokazali velik talent.
Z njimi sem se prvič srečal pred šestimi leti, k sodelovanju me je takrat povabila Živa Brecelj iz Plesnega teatra, in od takrat naprej me ob vsaki novi generaciji povabijo k sodelovanju. Generacije se menjajo na dve leti, torej je to moj tretji ustvarjalni stik z njimi.
Je bilo v teh šestih letih moč zaznati kakšne očitne spremembe pri mlajši generaciji?
Ja, v tej frekvenci na dve leti opažam, kako se »svet spreminja«, kako se mladi spreminjajo. Občutek imam, da je vsaka nova generacija manj samozavestna in manj uporniška.
Tudi v umetniškem smislu?
Tudi. In mislim, da je to posledica zmeraj težjega preživetja umetnikov v Franciji. Tovrstni val sicer še ni pljusknil do nas, ampak se mi zdi, da se tudi nam ta plima bliža. Ti mladi plesalci zelo dobro vedo, v kakšen svet se podajajo in iz tega pravzaprav izhaja ta njihova brezpogojna vdanost. Ta je sicer do neke mere dobra za delo, ampak vsake toliko časa je le potrebno uveljaviti tudi svojo osebnost.
Kako si seznanjen s trenutno situacijo sodobnega plesa v Franciji?
V Franciji se socialne pravice umetnikov vse bolj krčijo. Imeli so zelo dober sistem, ki je bil socialno naravnan. Če imaš pri njih nekaj časa status svobodnega umetnika, si po določenem obdobju upravičen do nadomestila za brezposelne, ki do pred kratkim ni bilo tako nizko. Po drugi strani je Francija država cele mreže institucionalnih koreografskih centrov, ki so razporejeni povsod po deželi in tako poskrbijo za širšo razpršenost tovrstne dejavnosti.
Skupina Compagnie Coline prihaja iz mesta Istres v Provansi, kjer je situacija sploh specifična; tam je namreč ena največjih Natovih letalskih baz. Zaradi ekoloških uničenj in posledične »ekološke takse« lokalna skupnost v veliki meri investira tudi v kulturo in šport – da bi tamkajšnjim prebivalcem življenje naredili »znosnejše«.
Kaj je bistvena vsebinska linija tokratnega projekta Odpotovani?
Že od nekdaj me privlači arhitektura, konkretneje nekakšna »spominska arhitektura«. Zanima me, kako prostori oblikujejo naš način gibanja. Pri procesu smo se ukvarjali s prostori, ki jih nosimo v spominu in v katerih so se nam zgodili nekateri zelo pomembni dogodki v življenju in so s tem emotivno zaznamovali naše delovanje. Nismo želeli zaiti v pretirano čustvovanje, zato smo te prostore uporabili kot nekakšno »navidezno scenografijo« in povzeli samo njihove lastnosti. Tudi če govorimo oziroma se spominjamo nekega takega prostora na predmetnem nivoju, je to že čustveno zaznamovano.
Predstava bo potekala v francoskem jeziku, brez simultanega prevoda. Zakaj si se odločil za tak pristop?
Jezik poleg pomenov vedno deluje še na neki drugi ravni in pridodaja določeno atmosfero. Znan je t. i. mit o erotičnosti francoskega jezika in lahko rečemo, da je ta »predsodek« dokaj točen. Sama melodija govora vzpostavlja nove konotacije v predstavi in pripomore k večjemu učinku. Vsekakor bi bila predstava v slovenščini, angleščini ali nemščini popolnoma drugačna.
Tekst, ki ga plesalci izgovarjajo, so napisali oni sami, kajne?
Ja, napisali so ga sami. Ključna zadeva, ki sem jo od njih zahteval pa je poleg tega bila, da se v glavi oziroma s pomočjo spomina resnično prestavijo – pa četudi za ceno tega, da se jim kakšna beseda zatakne – v določen prostor in po njem potujejo ter sproti opisujejo, kaj vidijo.
Kako so potekale vaje in kje vse bo predstava uprizorjena?
Začeli smo septembra v Franciji, kjer smo imeli tri tedne vaj in pripravljalnega obdobja. Tu v Ljubljani pa smo imeli vaje zadnja dva tedna in pol. Pri nas se bodo zgodile tri ponovitve, nato pa bodo sledile reprize v Franciji, kjer imajo oni svoje linije gostovanj.
Če se zdaj osredotočiva na tvoj drugi projekt, ki bo premiero doživel takoj naslednji večer … Ker že dolgo ustvarjaš na plesnem področju in ti je situacija sodobnega plesa pri nas še kako poznana, ti je sodelovanje z En Knap Group, ki v našem prostoru predstavlja nek poseben moment v razvojno produkcijskem smislu, najbrž posebna izkušnja. Kako doživljaš soudeležbo in nadgradnjo omenjenega plesnega zavoda?
Potezo Iztoka Kovača k ustanovitvi EKG, kljub pogostim kritikam in nekakšni neumestnim nasprotovanjem nekaterih kolegov, povsem razumem in podpiram. Tudi sam se bil v podobnih situacijah, zato mi je jasno, da za določen razvoj in napredovanje potrebuješ kvalitetno skupino plesalcev in zato se mi zdi njegova poteza glede načina organizacije delovanja EKG povsem smiselna. Hkrati je pozitivno tudi to, da EKG ne teži k elitizmu, ampak želi približati umetniške projekte tudi občinstvu izven kulturnih centrov.
Moram reči, da sem bilo zelo presenečen, ko me je Iztok povabil k sodelovanju. Zdi se mi, da v našem prostoru prehajamo na nek nivo, kjer osebna in estetska razhajanja niso več toliko pomembna, ampak je bolj pomembno, kaj bomo pustili za seboj in kaj bo nastalo. Gre za nov preskok in ravno zaradi tega, sem tudi z veseljem sprejel njegovo vabilo.
Je bil koncept združitve dveh uprizoritev v enem večeru znan že na začetku ali se je ideja razvila naknadno?
Kolikor razumem programsko usmeritev EKG, je letos takšna, da ustvarjajo skupaj režiserji in koreografi. Iztok mi je ponudil, da izberem režiserja, s katerim bi delil isti večer, in odločil sem se za Sebastijana Horvata. Odločitev zanj temelji na razlogu, da je izjemno provokativen, trenutno na vrhuncu svojega ustvarjanja in enfant terrible slovenskega gledališča danes. Zdi se mi, da je pri nas v teatru premalo provokacije. Vse, razen nekaterih svetlih izjem, se vklaplja v nekakšno umetniško industrijo – tako količina produkcije kot način delovanja. Namesto da bi se umetnost uprla temu brezglavemu kapitalizmu, so managerji umetniških hiš v veliki meri sprejeli ta neoliberalistični kapitalistični model, ki izkazuje vrednost obstoja umetniškega ustvarjanja s statističnimi podatki ...
Kot sem že malo prej omenil odnos do elitizma, zdi se mi produktivno, da se predstave ne odvijajo le v večjih mestih, ampak da je prisotna širša dostopnost in razpršenost. To sodobni ples nedvomno potrebuje – stik s publiko, ki ima neredko pred sodobnim plesom nepotreben predsodek. Predvsem opažam pri gledališki publiki, da je vse manj dovzetna za sodobni ples, ker ga gledalci poskušajo dojemati narativno, kar ples dostikrat ni.
To najbrž pomeni, da sta obe uprizoritvi koncipirani kot »tranzitni« in dovzetni za gostovanja.
Predstava UKAZ ima zelo specifično scenografijo, ki zahteva določeno velikost odra, in to so stvari, ki jih bomo morali še doreči, zato bo morda v nekaterih primerih gostovanj potrebna adaptacija. Kljub temu, da je hierarhično gib še zmerom na prvem mestu, je v UKAZU uporabljen kot metafora. Zato sem ga postavil v ozadje in se ga lahko vidi le skozi prepreke, obenem pa se lahko vidi stvari, ki se jih ponavadi ne bi gledalo.
Malo vendarle razrahljajmo predpremierno mrzlico in preidimo v toplejše mesece: Kaj nam bo to poletje ponudilo dogajanje v okviru Festivala Front@?
Letošnjo Fronto dojemam kot poseben test, ali se bomo obdržali ali pa bomo obupali. Če obstanemo, je srednjeročni cilj, da bo Front@ eden najpomembnejših dogodkov Evropske prestolnice kulture Maribor 2012, v okviru katere je del programa načrtovan v Murski Soboti.
Poseben dogodek letošnjega festivala bo vsekakor gostovanje skupine Liquid Loft, ki je na preteklem Beneškem bienalu dobila Zlatega leva za predstavo na temo »eros in telo«. Povabili smo tudi provokativno madžarsko skupino Cie Pal Frenak s predstavo Instinct, zanimiva bo vsekakor tudi hrvaška predstava Modulacija B koreografinje Marije Ščekić, ki se ukvarja z mejnimi polji sodobnega plesa. Iz Slovaške in Belgije prihaja skupina Les SlovaKs, ki je slovenski publiki dobro poznana. Osrednji dogodek festivala pa je Improvizacijski napad, na katerem bo poleg vabljenih plesalcev sodeloval skladatelj in glasbenik Milko Lazar. Za slovensko predstavo smo izbrali uprizoritev Praznovanje EnKnapGroupa, ki bo vsekakor zapisana kot pomembna prelomnica v slovenskem sodobnem plesu. Zdi se mi pomembno, da imajo ljudje v takem okolju, kot je Murska Sobota, Prekmurje in bližnja obmejna območja, dostop do tovrstne umetniške produkcije.
Sam koncept Fronte temelji predvsem na tem, da nas zanimajo predstave, kjer je ples kot del uprizoritvenih elementov nujno na prvem mestu. Morda se sliši konzervativno, ampak če je to plesni festival, naj bo v ospredju ples. Gledaliških festivalov imamo konec koncev v Sloveniji kar lepo število, medtem ko mednarodnega plesnega festivala do ustanovitve Fronte ni bilo.
Se pa Front@ poleg funkcije mednarodnega dogajanja, razvija tudi kot del širše programske mreže Dance Explorations Beyond Front@.
To mrežo sestavlja več partnerjev mednarodnega značaja, ki prihajajo iz Slovenije, Avstrije, Hrvaške in Madžarske. Med drugim je njen osrednji cilj ponesti sodobni ples v okolja, ki niso tako urbana. Zbrali smo skupino organizacij, ki se bo, upam, še razširila, zato da bi ta naš festival popeljali tudi čez meje. Zdi se mi namreč škoda, da je zdajšnje sodelovanje slovenske produkcije z Madžarsko in Hrvaško tako okrnjeno.
Front@ je torej osrednji dogodek delovanja te mreže, ki sicer ni vezana samo na festival, ampak je tu cel program, ki vzpodbuja mobilnost mladih plesalcev in prehajanje ter sodelovanje med koreografi, plesalci, kostumografi, scenografi, dramaturgi in glasbeniki.
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/koreo-klepet-matja%C5%BE-fari%C4%8D