Foto: Arhiv LGL
Koprodukcija Lutkovno gledališče Ljubljana in TJP – CDN d’Alsace Strasbourg, Franz Pocci/Célia Houdart MISTERIJ SOVE, režija Renaud Herbin, slovenska premiera 24. oktober 2017.
Foto: Arhiv LGL
S predstavo Misterij sove na oder postavljam miniaturne protagoniste lutkovne predstave Sovji grad, ki jo je leta 1936 zasnoval slovenski lutkar Milan Klemenčič. Pisateljici Céliji Houdart sem predlagal, da osnovno delo razširi v neke vrste filozofsko zgodbo, kjer so v ospredju metamorfoza, pretkanost, zlaganost, kjer se resničnost bitij nenehno spreminja.
Misterij sove je delo, ki spominja na zaprt prostor za ustvarjanje iluzij, v katerega je povabljen gledalec. Iz miniaturnega prizorišča se njegov pogled razširi v zakulisje, kamor običajno nima dostopa. Prostor se razgrne in preobraža gledalčev pogled, spremenijo se razmerja in velikosti. Gledišča se množijo v ritmu potovanja podob in video projekcij ter sežejo celo na drugo stran gledališkega dogajanja.
Oživitev tradicije iz zapuščine Milana Klemenčiča
Odzval sem se povabilu Lutkovnega gledališča Ljubljana k uprizoritvi nove predstave. Ob spoznavanju njihove bogate zgodovine sem bil ob obisku bogatega lutkovnega fundusa popolnoma prevzet. Najbolj so me očarale miniaturne lutke iz predstave Sovji grad Milana Klemenčiča iz leta 1936.
Ko sem se januarja 2017 vrnil z obiska v Ljubljani, sem si zapisal: »Bitja, ki spé. Preživela so mnoge velike preizkušnje sveta. Čakajo, razvrščena in lepo shranjena v škatle. S seboj prinašajo različne tehnike in starodavne tradicije – ta lesena bitja se dandanes zdijo kot neme priče nekega drugega časa. Material, iz katerega so izdelane, omogoča, da lahko zasijejo tudi v sedanjosti, tako virtuozno so iztesane, z mnogimi detajli, barvami in teksturami, ki jih je v minevanju časa prikrila patina. In vendar se nas poleg preprostega videza dotakne še nekaj bolj vznemirljivega: vsaka lutka oddaja neko nevidno moč, s katero žari in vzbuja občutek navzočnosti in življenja. Vsaka v svojem snu nosi gibanje in glas, edinstveni materialni dimenziji, ki čakata, da ju nekdo oživi.«
Kako marionete z močnim zgodovinskim kontekstom aktualizirati, kako jih na novo odkriti in jih s spoštovanjem do tradicije predstaviti sodobnemu gledalcu?
Moje zanimanje za Klemenčičevo delo se razpira na dve polji: na eni strani želim raziskovati zgodbo in lik človeka-sove, po drugi strani me zanima pojem miniaturnega lutkovnega gledališča in vzpostavljanje podob.
Pripoved in lik človek-sova
Osrednji lik originalnega dela Franza Poccija je Vitez Čukolov, ki so ga spremenili v sovo. Sova si močno želi, da bi spet dobila prvotno, človeško podobo, zato v zameno ponuja svoja dragocena peresa. Gašperček, propadel siromak, kljub svoji nevednosti in nesposobnosti z njeno pomočjo postane prvi minister Države, bogat in vpliven mož. Vso igro zaznamuje metamorfoza. V človeškem svetu zlaganost namreč odpira možnosti za spremembo socialnega statusa, za uresničitev ambicij in zadovoljitev lakomnosti ter želje po moči. Resničnost bitij se spreminja, prav tako pa tudi njihov videz in status. Na robu tega sveta se zdi, da zakone tistih, ki so v svetlobi, določa grozljivost sveta. Resnično in zlagano se ves čas prepletata. Drsita drug v drugega. Mi pa smo zgolj neme priče pri snovanju te iluzije. Na upanje, da obstaja možnost spremembe, se usede dvom.
Célia Houdart, pisateljica, je to staro zgodbo ponovno prebrala in jo nadgradila v duhu sodobne filozofske pripovedi, v kateri nam skuša približati tisto, kar človek-sova preživlja v svoji preobrazbi. Telo spreminja izgled in obenem doživlja tako užitek kot trpljenje. Pojavijo se odnosi odvisnosti med protagonisti, pero postane predmet vsakovrstnih apetitov.
Odpreti odrsko prizorišče in videti, kaj se nahaja v ozadju podobe
Zamislil sem si, da bi v predstavi Misterij sove prizorišče znotraj klasičnega marionetnega odra razprl. Skozi postopno razgrajevanje prostora je tako gledalcu omogočeno, da s pogledom lahko prodre v gledališko zakulisje. Njegov pogled se skozi majhno prizoriščno okno klasičnega lutkovnega odra najprej ujame na ploske podobe poslikanega platna. Njegova prostorska perspektiva pa že nakazuje tridimenzionalni prostor, ki se v nadaljevanju predstave razpre in gledalcu omogoči vstop v drugo perspektivo. Uporaba videa pogled še močneje razširi. Gibljiva kamera še bolj razpre prizorišče, njegovo globino, in tako pripomore k spreminjajoči se scenografiji.
Splošno gibanje predstave prehaja iz ploske barvne podobe v večdimenzionalni prostor, od frontalnega odnosa do videnega do popolnega izkustva odrskega prostora, od polne figurativnosti lutk do izčiščene abstrakcije njihove materialnosti.
Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF)
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/za-vsako-izpuljeno-pero-ena-izpolnjena-zelja