Foto: Aljoša Rebolj
Le redko se zgodi, da v monodrami zdržijo vsi elementi, hkrati pa se pod njimi igralec/igralka ne sesuje.
Foto: Aljoša Rebolj
Brezmadežna/Immaculata je predstava, ki ji je to uspelo. Igralka SNG Maribor Nataša Matjašec Rošker v dobri uri na oder prinese vsa čustva, ki jih mati umrlega sina premore, med njimi prehaja subtilno in tako liku Jezusove matere Marije prinese človečnost, banalnost, navadnost. Marija v predstavi ni več od grehov čista ženska, ki je po božji poti rodila novo mesijo, ampak je (le) ženska, ki je izgubila svojega edinega sina. Njena prepričljiva igra je energija in gonilo predstave, ki ne ponikne niti v fizično bolj napornih prizorih. Oder je njena kletka, majhna soba polna spominov, ona pa je polna življenja, ki ga črnita bes in razočaranje. Matjašec Rošker je na odru sama, scenografija in rekviziti so njeni edini soigralci. Z raznimi triki (npr. spreminjanje vode v vino) ostro razbija pripovedovalsko naravo besedila, ki predstavi drugače daje naraščajočo dramatičnost. Brezmadežna/Immaculata je predstava, pod katero ni podpisanega režiserja, pa vendar iz nje kar seva priimek Pandur. Livija Pandur je uspela na oder prenesti ideje očeta tega projekta, Tomaža Pandurja in jim precizno vnesla svoje zamisli ter tako ni ustvarila le čudovitega hommagea, ampak tudi kvalitetno uprizoritev Tóibínovega romana.
***
Vsebino Biltenov 52. Festivala Borštnikovo srečanje in [B]bloga ustvarjajo študentke in študenti Akademije za gledališče, radio, film in televizijo ter mariborske in ljubljanske Filozofske fakultete.
Povezave:
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/refleksija-brezmadezna-immaculata