Eksperimentalni film, ki je bil predstavljen tudi na letošnjem Festivalu slovenskega filma, se začne v zapuščeni stari kopalnici s skupinskimi tuši, kjer protagonistke končujejo delovni dan. V nekem trenutku se jim ta zavrti nazaj. Ko vstopajo v garderobo, se ne zavedajo, da današnji dan ne bo kot vsi drugi.
Izhodišče filma je futuristično težaško delo in posledično želja po nekem pobegu. Človek v sebi gradi neke gradove v oblakih, razmišlja o lahkotnosti. To je v filmu prikazano na visečih tkaninah v zraku, vendar le za bežni trenutek, saj se potem vse vrne v realnost, je o vsebini filma povedal režiser Branko Potočan.
Pot jih vodi navzgor, stran od teže in bremena, v prostore, kjer vladajo drugačni zakoni fizike. V filmu so tekstualno umeščeni elementi sodobnega cirkusa in zračne discipline, in to v takšnih prostorih, ki omogočajo predstaviti težo in lahkotnost. Bistvo in glavna vsebinska razlika filma Ko sem pogledala navzdol je kontrast med težo in lahkotnostjo ter med željo in realnostjo, je še povedal režiser.
Branko Potočan (1963) je med vidnejšimi ustvarjalci vse od leta 1986, ko se je pridružil Plesnemu teatru Ljubljana. Je plesalec, koreograf, režiser in pedagog. V obdobju 1990-93 je deloval v Bruslju, pri svetovno znanem koreografu Wimu Vandekeybusu. Leta 1994 je ustanovil svojo skupino fizičnega teatra Fourklor, s katero je v 20 letih ustvaril 16 celovečernih predstav. Je avtor več kot 30 predstav.