Intervju z Ulrichom Hubom

Avtor: Mini teater

Mini teater, Ulrich Hub NATANOVI OTROCI, režija Robert Waltl in Alen Prošić, premiera 15. oktober 2017.


Foto: Mark Požlep

Popolnoma zmeden mladi križar Kurt bega po zaradi vojn razdejanem Jeruzalemu. Iz goreče hiše reši mlado dekle – kot nalašč – hčerko nekega Juda. Vsekakor ne bi mogli reči, da je škof nad tem navdušen. Tudi Natan se ne more sprijazniti z dejstvom, da se njegova Reha ponoči skrivaj srečuje s križarjem. Ko Kurt izve, da Reha ni Natanova hčerka, to zaupa škofu, ta pa skrivnost izda sultanu – in le malo manjka, pa bi se vse končalo s katastrofo.

»Razveseljiv konec uprizoritve je prav končni 'boj religij', spor o pravi veri, ki se razširi v pravi filmski pretep med škofom, Sultanom in Natanom in pri mladem občinstvu poskrbi za sprostitev in veselje.«

Kaj vas je navedlo k temu, da ste na novo napisali Modrega Natana?

Nepremišljena obljuba, ki sem jo pred nekaj leti dal nekemu nemškemu gledališču. »Hitro bom predelal Modrega Natana,« sem obljubil. Takrat se nisem zavedal, kako zapleteno in težavno bo to. Delo je namreč zgrajeno tako natančno, pravzaprav kar komponirano – če umaknemo samo eno opeko, se nemudoma zruši celotna hiša.

Zakaj bi lahko bil Modri Natan še danes zanimiv za našo družbo in mladino?

Ali niso različni pogledi na Boga in religijo še vedno povod za vojno in nasilje?

Kakšne misli in razmišljanja bi radi posredovati gledalcem z dogajanjem v svoji drami?

K temu, kar se dogaja v besedilu, ne bi želel ničesar dodati. Vendar bi rad gledalce ves čas, ko sedijo v dvorani, dobro zabaval, in to tako, da bi njihovo razmišljanje morda preusmeril še kam drugam.

Kaj ste si želeli pri obdelavi znanega motiva posebej poudariti?

Ker moja predelava motiva nagovarja mladostnike, sem v središče dogajanja postavil Reho in Kurta, ki sem jima namenil vlogi osrednjih protagonistov. Oba ugotovita, da odrasli nimajo zmeraj prav, in zato o posameznih stvareh razmišljata po svoje. Čeprav je fant na koncu prepričan, da Boga ni, pa dekle vendarle verjame v neko višjo moč – vendar ti dve različni prepričanji mladih ne ovirata pri tem, da se ne bi spoštovala in morda celo postala par.

Je treba Lessinga modernizirati, da bi ga danes sploh še lahko uprizarjali?

Ne.

Kako bi interpretirali zgodbo o prstanu?

Najbolj nenavadna je ena izmed obrobnih trditev o »skrivnostni moči prstana«. Prstan ima moč, »da se je Bogu in ljudem prikupil, kdor ga je nosil, če je vanj veroval«. Lahko v tem primeru sploh še govorimo o 'čarobnem prstanu'? Osebno se mi zdi prav ta zgodba najmanj zanimiv del celotne drame, vendar sem bil izjemno presenečen, da se je zdela otrokom zelo vznemirljiva.

Kateri lik je vam najljubši?

Kurt, križar. Kot vojak je bil deležen radikalnega pranja možganov, vendar se je naučil – čeprav z muko – da pamet spet samostojno uporablja. Na koncu prav tako malo verjame v Boga kot v moža na luni, in kljub temu sta z verno Reho par – to je stvar moje osebne utopije.

Je Natan kot naslovni junak tudi glavna oseba?

Naslovni junaki niso nujno vedno tudi glavne osebe v predstavi – v drami Modri Natan pa je tako. Zaradi njega se vse osebe spremenijo – na bolje. V moji predelavi je glavni lik Reha, saj ji uspe, da se vsi drugi zaradi nje znova vprašajo o svojih prepričanjih in pogledih. Konec koncev, ko Natan ne zna več nadaljevati zgodbe o prstanu, jo dokonča Reha.

Kako pomembno se vam je zdelo Lessingov jezik spremeniti v sodobnejši?

Gledalci morajo stvari takoj razumeti, ne pa razmišljati, kaj bi lahko ta ali oni stavek pomenil. Vendar kljub temu menim, da to ni vsakdanji pogovorni jezik – jezik je še zmeraj dovolj nevsakdanji.

Lahko navedete razloge, zakaj so Natanovi otroci delo, ki bi ga morali na vsak način videti. 

Ničesar ni, ampak res prav ničesar, kar bi morali na vsak način. Ničesar. Res ničesar. Ampak veselim se vsakega posameznega gledalca.

(Iz gledališkega lista uprizoritve)


Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/intervju-z-ulrichom-hubom