Kraigherjeva "Školjka" je zagotovo eno tistih izvrstnih slovenskih in evropskih dramskih besedil o iskanju bisera v školjki, ali podobi duše v srcu, ki venomer išče tudi srce v duši.
Ko sem se peljala mimo vulkana Popocatepetla[1] in zrla v njegov vršac, ki je še živel in izpuhteval dim in plin, v njegovo bližino zaradi varnosti pa nisem smela, sem se spomnila na Školjko z biserom. Pojdem v Acapulco, da vzvalovano morje zapusti sled toplote in lunine piramide. Tja bi šla ob ekvinokciju na romarsko pot iskat moči za življenje, da bi v pravi lunini svetlobi in sončni zarji videla obe piramidi, da bi se potem lahko peljala skozi puščavo med gričevnato zelenje in v večerni zarji videla na hribu konja. Pomislila sem, je to konj ali mustang? ¨
Oddaljevala sem se od morja in Tihega oceana. To je bilo drugič, da me je morska voda tako vlekla k sebi. Nenehno bučanje valov me je pomirjalo in neizmerna širjava pod razgretim soncem je zasvajala. Sproščala. Posebne vrste omama. Gledala sem in molčala, čeprav so bili okoli mene ljudje. Bila sem sama s seboj in nihče ni mogel poseči v to prečudovito samoto. Kot da bi potrebovala očiščenje. Prvič v Venezueli[2] in že drugič v Mehiki. Pred kom vendar očiščenje? Pred vsakršnimi spakami !Saj nimam slabe vesti.
Skoraj v vsakem parku je bil med umazanijo in čistočo Bolivar[3] in med severom in jugom Azteki in Maji. In v obeh deželah Indijanci. Proti Orinoku in proti Oaxaci.
Pluli smo čez to ogromno umazano reko, ob ustju, z nekakšnim ogromnim umazanim trajektom, do tja pa čez veličastni most z največjim lokom na svetu.
Čeprav nisem nikoli verjela v nadnaravne moči, sem se z obeh popotovanj vrnila polna moči in volje in nenavadne energije. Z mirno mislijo, z dušo, kot da se je naužila balzama.
Tam, v Mehiki, sem se spomnila na školjko z biserom. Dobila sem jo in jo prinesla Možu z dvema obrazoma.
Na moj davni gledališki fetiš - opico sem pozabila. Ali je mogoče, da v Evropi sanjaš o opicah in v latinski Ameriki o školjki z biserom.
V čem je ta nenavadna, nerazumljiva pozabljivost. Samo od tod nisem prinesla opice. Jo bom pozabila, ali sem jo prerasla?
V črn plašč ovita dežela in v žareče sončne žarke zažarčena celina. Nasprotja, ki jih uravnava narava.
Kraigherjeva Školjka je zagotovo eno tistih izvrstnih slovenskih in evropskih dramskih besedil o iskanju bisera v školjki, ali podobi duše v srcu, ki venomer išče tudi srce v duši.
Školjka je podoba, ki je razdeljena na misel in ljubezen, telo in zavest, na resnico in laž, na iskanje tistega bisera, ki naj bi bil posebna vrednota življenja.
Ta školjka je tudi prispodoba čustev in iskanj različnih ljubezni, ki se v scefranih družbenih normah ne morejo, morda celo ne smejo uveljaviti.
To igro smo pripravljali, ko je Jože Babič bil skoraj poslednjo bitko za življenje. Še ena gledališka smrt. Ali bom kdaj našla pravo školjko z biserom in jo podarila možu, ki bo preživel.
Drama v školjki je drama o treh generacijah, ki krojijo usodo druga drugi, celo sami sebi, v zablodah, ranjenostih, prizadetostih, v najbolj zemskih človeških lastnostih.
Ženska in moški sta razpeta med mladostni žar življenjskih radosti in utesnjenost norm prostora in časa.
Biser v školjki pa je bil odzven smrtnega utripa iztekajočega se časa: to so bile podobe jeseni razcvetene jablane, dekleta, ki pride iz samostana in zaživi ljubezni in upanja polno življenje, je ura, ki bije vek in določa čas ljubezni in smrti, skoraj neskončno dobo bivanja duše in telesa, to je podoba planine, ki je razodetje in hkrati olajšanje, dolina tu doli pa megla, zaprtost, mrakobnost… Vse to žene ljudi ven iz školjke, v novo svetlo novo življenje iskat bisera… Kdor ga najde, si ga vzame za srečo … V školjki so portreti ljudi z utripajočo notranjo duševnostjo, ki se vselej obrača v nasprotno smer, kot bi hotelo srce.
Blodnja vročične ženske, ko upodablja svojo ljubezensko sanjo, da bi se v tej blodnji očistila vsega zlega, ki vzame bič v roke, da bi bičala moške, ker je bila sama bičana, s čimer je poskušala vrniti svoji duši in telesu čistost, ki bi jo lahko namenila moškemu, a je bila ta ljubezen ubita tisti hip, ko se moški ubije tudi sam. Maks in Pepina. Žena in Mož. Blodnja in Resničnost…
Kako pravzaprav človek ostane samoten, celo izvržen, če v školjki, ki plava v vodi, ne najde bisera.
Življenje je postavljeno na šahovsko desko: šah-mat je smrt, neodločenega izida ni, šahovnica je deska, kjer um, razum in intelekt s pomočjo prstov podirajo šahovske figure.
Duhovna podoba Jožeta Babiča je počasi, resnično počasi z njegovim fizičnim umiranjem umirala. Hodila sem k njemu in mu dopovedovala, da naj ne išče več v tej školjki bisera. Saj sta bili ta Školjka in njegova školjka, vsaj tako se mi je zdelo, njegov osebni obračun z življenjem. Kot da bi jo Kraigher napisal takorekoč zanj. Nekega začetnoseptembrskega večera je v eni ljubljanskih kavarn to tudi priznal. Še zadnjič je želel na odru uresničiti del kraigherjanske svetle in temne strani življenjskega in duhovnega stila.
Morda tudi od tod dramaturška misel o iskanju bisera v školjki, o Pepininih vročičnih blodnjah, o dramatičnem iskanju bistva bivanja - moškega in ženske, o Maksovi in Toninini izpovedi … o biseru, ki je tam nekje daleč,daleč … tako neulovljiv in z ničimer dosegljiv …
Ne bomo morda tudi mi, ko bomo razmišljali o naših vrednotah, ko bomo pregledovali življenje po svojih dejanjih, izustili istih besed, ki jih je že davno zapisal Lojz Kraigher:”V školjki ni bilo bisera!”
Kako neusmiljeno je vendar to stoletje!
Nekaj tednov kasneje je tudi ta Mož, ki je nekoč s Kožo v megli in Vojaki zgodovine blestel, bil pokopan. Šel je v pozabo, tako kot njegove gledališke stvaritve.
Kako minljiva je gledališka predstava!
Ljubi bog, kaj smo storili./Ukradli smo konje,/zapregli vozove/ in pognali daleč. (Ciganska poezija)
[1] V aprilu leta 1999 sem potovala v Mehiko z igralskim ansamblom LGL na festival. Nenavadna energija se nas je polastila, ko smo prišli v toploto, sonce in starodavno kulturno izročilo Majev, Aztekov in Inkov. Obiskali smo piramide; posvetitev sončevi in mesečevi piramidi je z vsem znanjem o tej imenitni zgodovini zagotavljala magične in mitske razsežnosti, a ko si bil tam, si bil uročen v to njihovo “podobo”. Toliko nasprotij, kot jih je punujala Mehika v tistem času, je mogoče doživeti le malo kje. Oaxaca, Toluca, Mexico City, Acapulco, Pueblo, kraji v Mehiki, Popocatepetel, še vedno živ ognjenik, vendar zaradi varnosti v neposredno bližino ognjenika ni mogoče priti.
[2] Venezuela. Caracas, Barcelona, Puerto la Cruz, v letu 1995. Vožnja z ladjo in trajektom po Orinoku z domačini. Ogromna, umazana in lena reka, zlasti ob izlivu z mnogimi blatnimi rokavi.
[3] Simon Bolivar, bojevnik za pravice; v Venezueli povsod njegove podobe, v Barceloni pa srečaš zidne slikarije, spomenike, napise tako rekoč na vsakem koraku.
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/popotovanje-za-%C5%A1koljko-z-biserom