Foto: Uroš Hočevar, SLG Celje
Slovensko ljudsko gledališče Celje, Elaine Murphy LJUBI MOJ, režija Andrej jus, premiera 15. september 2017.
Foto: Uroš Hočevar, SLG Celje
V devetdesetih letih 20. stoletja se je uveljavila mlajša generacija irskih dramatikov, ki so s svojim pisanjem zasloveli izven meja svoje domovine. Irska dramatika je postala izvozni artikel, ki je irske avtorje proslavila v Londonu in New Yorku. Najpomembnejši štirje predstavniki mlajše generacije irskih dramatikov, ki so se začeli uveljavljati v tem obdobju, so Conor McPherson (1971) z uničenimi moškimi liki in njihovimi zanimivimi zgodbami, Sebastian Barry (1955) in Marina Carr (1964), vsi trije so bili rojeni in so odraščali na Irskem, ter Martin McDonagh (1970), v Londonu rojeni član irske diaspore, s svojimi črnimi komedijami.
V devetdesetih letih 20. stoletja se v Severni Irski prične obdobje relativnega miru z manj vsakodnevnega nasilja (vojno stanje je v Severni Irski trajalo od poznih šestdesetih do devetdesetih let 20. stoletja, ko se je hudo nasilje končalo s podpisom mirovne pogodbe leta 1998), na Irskem pa se začne gospodarski razcvet, ki v državo prinese bogastvo, kar se do tedaj še ni zgodilo. Ta pojav poimenujejo »keltski tiger«, »gospodarski bum« ali »irski ekonomski čudež«. S terminom »keltski tiger« označujejo obdobje hitre ekonomske rasti na Irskem med letoma 1995 in 2007, ki se je končalo leta 2008. V tem obdobju se je Irska razvila iz ene najrevnejših v eno bogatejših evropskih držav, ki je prvič v zgodovini privabljala imigrante z vsega sveta. Kljub temu so v sodobni irski dramatiki opisane usode ljudi, ki živijo v težkih ekonomskih pogojih, brez možnosti za rešitev, njihovi načrti z upanjem na boljšo prihodnost pa zelo hitro propadejo. Mladi irski avtorji v času ekonomskega blagostanja države opozarjajo na družbene probleme, povezane z zgodovinsko zapuščino revščine, z neuspehi na Irskem, z nasiljem in sektaštvom v Severni Irski.
Sodobna Irska je, tako kot druge države Evrope, začela izgubljati svoje posebnosti. Možno je, da so se ravno zato sodobni irski dramatiki v svojih dramah odločili za intimne »eden na enega« monološke igre. Zanimivo je, da so liki sodobne irske dramatike prej omenjenih avtorjev, ki uspejo ravno v času nenadnega gospodarskega razcveta, finančno uničeni in obubožani. Vsi revni liki sodobne irske dramatike opozarjajo na to, da ekonomske ugodnosti »keltskega tigra« niso enake za vse, da še vedno obstaja določen »podrazred« ljudi, ki nima prav nobenih možnosti, da bi se okoristil od dobička ekonomskih in finančnih špekulacij.
Leta 2002 se je po sedmih letih bliskovitega vzpona ekonomska rast upočasnila, kar je sovpadlo tudi s svetovnim negativnim ekonomskim obratom. V letih od 1994 do 2000 je povprečni bruto domači proizvod nihal med 6 in 10 odstotki, v letu 2001 in začetku leta 2002 je padel na 2 odstotka ter kasneje spet zrasel na povprečnih 5 odstotkov. Septembra 2008 je Irska kot prva država Evropske unije uradno razglasila svoj vstop v recesijo in zaključila fenomen »keltskega tigra«. Januarja 2009 so v uvodniku časopisa Irish Times zapisali: »Od keltskega tigra smo prešli v obdobje finančne negotovosti in to z nenadnostjo v stilu potopa Titanica, vrženi iz udobja, celo luksuza, v hladno morje negotovosti.«
Leto 2005 je bilo eno najslabših let za irsko gledališče. Razraščajoča kriza se je kazala tudi v upadu uprizarjanja sodobne irske dramatike. Prvič v zgodovini Dublinskega gledališkega festivala (Dublin Theatre Festival), ki deluje od leta 1957, se je zgodilo, da festivalu ni uspelo premierno uprizoriti irske dramske novitete. Edina festivalska premiera je bila plesna predstava The Bull (Bik) v izvedbi Fabulous Beast Dance Theatre. Istega leta je irsko narodno gledališče Abbey Theatre skoraj prenehalo s svojim delovanjem. Zaradi obtožb o slabem umetniškem in finančnem poslovanju se je znašlo v eni najhujši kriz v sto letih svojega obstoja. Presenetljivo je bilo, da se je na višku gospodarskega razcveta irsko narodno gledališče borilo za svoj obstoj. Krizi irskega narodnega gledališča je kmalu sledila veliko globlja gospodarska kriza, ki je prizadela vse večje irske institucije, na čelu z bankami leta 2008. Irska se je, tako kot druge evropske države, znašla v hudi gospodarski krizi. Svet se je soočal z največjo krizo po svetovni gospodarski depresiji v 30. letih prejšnjega stoletja. Gospodarska kriza je na Irskem zdesetkala umetnost, številni gledališki ansambli so bili prisiljeni zapreti svoja gledališča, številni igralci, dramatiki, režiserji in drugi gledališki ustvarjalci so zgubili delo in odšli v London in Los Angeles. Ob izbruhu gospodarske krize je irska vlada nenehno poudarjala pomembnost nacionalne kulture in umetnosti, hkrati pa zadala hude finančne reze umetniškemu sektorju. Irski umetniki se na krizo niso odzvali z obupom in apatijo, temveč z odločnostjo. Od konca obdobja »keltskega tigra«, v času hude gospodarske krize in varčevanja, so se pojavile številne nove, inovativne oblike gledališkega uprizarjanja, prišlo je do ponovne oživitve irskega dramskega pisanja in dizajna. Zabrisale so se meje med dramskimi pisci, igralci in celo publiko. V tem obdobju so se mnogi irski igralci obrnili k dramskemu pisanju.
Ravno v času, ko je gospodarska kriza usodno zarezala na vsa področja javnega in zasebnega življenja, je s svojo debitantsko dramo Ljubi moj (Little Gem) zaslovela irska dramatičarka iz Dublina Elaine Murphy. Krstna uprizoritev drame na Fringe Festivalu v Dublinu septembra 2008 v koprodukciji Gúna Nua Theatre Company in Civic Theatre, Tallaght, je bila na vseh festivalskih ponovitvah razprodana in je postala zmagovalka festivala v Dublinu ter je Elaine Murphy izstrelila med obetavne irske sodobne dramatičarke. Kot mlada igralka se je na avdicijah nenehno soočala s pomanjkanjem ženskih vlog, hkrati pa se ji ženski liki niso zdeli prepričljivi. Zato se je odločila, da se tudi sama preizkusi v pisanju, saj se ji je zdelo, da bo sama lahko izrisala bolj prepričljive ženske like. Elaine Murphy je, tako kot pogosto njen kolega, irski dramatik Conor McPherson, v drami Ljubi moj uporabila monolog, tri povezane in prepletene monologe, ki jih pripovedujejo tri članice iste družine. Tej odločitvi ni botrovala navezanost na irsko tradicijo pripovedovanja zgodb, temveč predvsem dejstvo, da je uprizarjanje monologov precej cenejše, kar bi Elaine Murphy prineslo veliko večje možnosti, da bi bilo njeno besedilo postavljeno na oder. Brez drage scenografije in kostumov, le tri igralke, ki pripovedujejo svojo družinsko zgodbo. V času hude recesije so se irska gledališča zelo pogosto odločala za postavitev monoloških iger, saj je bilo to zaradi pomanjkanja sredstev najbolj varna odločitev. Nosilke dialoga niso posebneži, ki so v 90. letih prejšnjega stoletja prevladovali v irski dramatiki, ampak tri popolnoma običajne ženske, ki živijo popolnoma običajno življenje.
Elaine Murphy je s svojo debitantsko igro Ljubi moj doživela nepričakovan uspeh. Velik uspeh igre lahko pripisujemo dejstvu, da je avtorica v središče dogajanja postavila tri popolnoma vsakdanje ženske, ki iskreno spregovorijo o vseh plateh svojih življenj. S publiko delijo svoja najbolj intimna razmišljanja in strahove. Elaine Murphy je največje pohvale požela ravno zaradi dejstva, da ji je uspelo najbolj običajne, vsakdanje stvari izrisati živo in zanimivo. Elaine Murphy je občasno delala v ženskem zdravstvenem centru in je svojo igro opisala kot »skupek vseh žensk, ki jih je srečala: delavnih, ne pretirano bogatih ne revnih … žensk, kot smo me same, ki se prebijamo«. V drami Ljubi moj ji je uspelo običajno, malo življenje izrisati zanimivo, presunljivo in humorno, da se nas dotakne. Ljubezen in smrt, osamljenost, zapuščenost, staranje, težavno materinstvo in neželeno materinstvo so glavne teme presunljive in duhovite zgodbe treh žensk iste družine. Izdajstva, stiske, trpljenje in razočaranja se prepletajo z nepričakovanimi srečnimi in komičnimi življenjskimi situacijami, ki vzbujajo tako solze kot smeh.
Babica Roza, hči Lidija in vnukinja Neli razkrivajo vsaka svoj pogled na krajše obdobje iz svojih življenj, ki jih usodno povežejo Rozina skrb za bolnega moža, Lidijin čustveni kolaps in Nelijina nepričakovana nosečnost. Monološke pripovedi žensk treh generacij se zlijejo v živahno, duhovito in ganljivo osebnoizpovedno zgodbo o ljubezni, izgubi, osamljenosti in odtujenosti v sodobnem svetu. Babica Roza skrbi za moža Ljuba, ki ga je zadela kap, sooča se z osamljenostjo, utrujenostjo in občutkom zapuščenosti. Pogreša svojega Ljuba, kot prijatelja, moža in ljubimca. Njena hči Lidija je prodajalka in v službi doživi čustveni kolaps. Že več let ni videla svojega moža, klošarja in odvisnika, ki ji je strl srce, zadnje čase pa ga spet srečuje na ulici. Počuti se osamljeno in depresivno, do onemoglosti čisti stanovanje, s hčerjo težko komunicirata in med njima ni pristnega odnosa. Psihiater ji svetuje, naj vsak teden naredi eno lepo stvar zase. Čeprav ji je popolnoma odveč, odide s prijateljicama na tečaj salse, kjer spozna simpatičnega Nika. Njena hči Neli je maturirala in dela v klicnem centru. V prostem času žurira, pije, snifa koko in zgublja čas s svojim neresnim fantom Pavletom, ki sanja o odhodu v tujino. Potem nepričakovano ugotovi, da je noseča.
Vse tri ženske doživljajo čustveno stisko, spopadajo se s krizami in z osamljenostjo, ki jo čutijo ob odsotnosti svojih moških. Babica Roza se počuti še kako živo, čeprav se sooča z moževo boleznijo in skrbmi, ki jih življenje s težkim bolnikom prinaša. Še vedno se počuti polno življenja in zdravo, zato jo moževa bolezen še toliko bolj prizadene. Hči Lidija pogreša moškega, ki bi ji stal ob strani. Edini moški v njenem življenju je njen bivši mož Rudi, narkoman in tat, ki ji je uničil življenje, strl srce, predvsem pa uničil zaupanje v moške. Žarek sonca posije tudi v njeno življenje, ko v enem najbolj kriznih trenutkov svojega življenja, ko zgleda, da bo pregorela, nepričakovano sreča zaupanja vrednega moškega. Neli se dobiva s Pavletom, zdi se, da predvsem zato, ker trenutno ni boljšega fanta na vidiku. Najstniška neodgovornost, frfravost in občutek, da je mladost neskončna, se zamajejo, ko Neli ugotovi, da je zanosila. Ob dejstvu, da pod srcem nosi novo življenje, mora hitro odrasti.
Čeprav osamljene in žalostne, so Roza, Lidija in Neli močne ženske, polne življenja in iskrivega humorja, s katerim lažje prebrodijo marsikatero težko življenjsko situacijo. Vse zmorejo same, a življenje bi bilo vseeno lažje, če bi jim ob strani stal odgovoren moški.
Novo upanje in žarek sonca jim prinese rojstvo fantka, ki dobi ime po dedku. Mali Ljubomir je njihov ljubi, njihov zaklad, ki ženske treh generacij spet poveže med seboj. Smrt dedka Ljuba ni konec njihove družinske zgodbe, temveč konec nekega obdobja. Rojstvo malega Ljuba je začetek novega življenjskega obdobja, ki prinaša številne nove in srečne trenutke.
Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF)
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/zenske-druzinske-zgodbe