Foto: Boštjan Lah
Lutkovno gledališče Maribor v koprodukciji z Umetnostno galerijo Maribor in Umetniškim društvom Konj, Berta Bojetu - Boeta BESEDE IZ HIŠE KARLSTEIN, režija Silvan Omerzu, premiera 7. september 2017.
Foto: Boštjan Lah
Uprizoritev Besede iz hiše Karlstein je nastala ob 20. obletnici smrti igralke, pesnice in pisateljice Berte Bojetu - Boeta (leta 2016 je bila 70. obletnica njenega rojstva). Naslednje leto bo minilo 30 let, odkar je izdala pesniško zbirko Besede iz hiše Karlstein, ki je na izdajo čakala kar pet let. Leta 1984 je bila namreč krstna uprizoritev Pogovori v hiši Karlstein (režija: Damir Zlatar Frey), v kateri so nastopile avtorica sama, igralka Alja Tkačev ter Sonja Kononenko kot dodatni lik Švarcer. Ta predstava je temeljila na poeziji, ki je kasneje v pesniški zbirki izšla razdeljena na tri dele: Gospod, Sestre in Hiša – pod skupnim lirskim subjektom, ki je v dramatizirani predlogi razdeljen na dve telesi, čeprav gre za eno osebo – Jozefino. Silvan Omerzu je za svojo uprizoritev uporabil dramatizirano poezijo avtorice.
V poeziji in celotni poetiki Berte Bojetu besede odzvanjajo v simbole, ki gradijo svet, v katerem je vsak slehernik zaznamovan in nemočen pred svojo usodo ter višjo instanco, ki upravlja z njegovo bolečino in milino. Z Erosom in Tanatosom. Z ljubeznijo in smrtjo. Prav te teme zaznamujejo tudi poetiko režiserja Silvana Omerzuja. Besede, ki iz hiše dobesedno uhajajo kot utrinki, ideje, asociativna polja in se potem sestavljajo v zapletene svetove simbolov in pomenov.
Besede iz hiše, hiše, ki je podoba univerzuma, simbol, ki je razumljen kot »ženski«, saj pomeni zavetje, ognjišče. Hiša lahko predstavlja tudi posameznikovo telo, notranje bitje, prostori simbolizirajo razna duševna stanja in razpoloženja. Hiša simbolizira tudi družbeno zaprtost in brezizhodnost.
Karlstein je grad na Češkem, ki je bil zgrajen sredi 14. stoletja. Zgraditi ga je dal Karel IV., rimsko-nemški in češki kralj, cesar Svetega rimskega cesarstva. Za časa nastanka je grad služil predvsem za hranjenje kraljevih zakladov, ki so jih skozi zgodovino večkrat preselili, saj je bil grad oblegan.
Celotna poetika Berte Bojetu vedno obstaja na več nivojih. Prav ta način upesnjevanja pa se zdi edini možen za razdvojenost, ki avtorico spremlja skozi vse življenje. Judinja po očetu, ki jo je zapustil, zaznamovana z materinim odhodom v zapor, kristjanka po materi … se je vse življenje borila in iskala svojo izgubljeno identiteto. Nikoli judinja, saj judje vero prevzamejo po materi, vendar v nenehnem iskanju svojih judovskih korenin. Boris A. Novak pravi, da si je Berta »ustvarila osebno mitologijo na podlagi nekaj stavkov, ki jih je mati izrekla o očetu«.
Ta razcep in dvojnost v Besedah izrazi s tonom žalostink, z invokacijskim govorom, z molitvami, ki s figurami ponavljanja dajejo občutek vsečasnosti in v ritmizirani obredno-himnični govorici priklicujejo starodavnost mita in mitsko časovnost. Besede, skozi katere govori, se ponavljajo, vendar odzvanjajo vsakič v drugačnem kontekstu. Gospod, ki lahko pomeni Gospoda v verskem smislu, se v besedah »napel si mi telo, moj gospod« bere skozi eros. Isto dvojnost lahko zaznamo v besedah brat, sestra, deček. Z arhetipskimi poimenovanji avtorica v svojo poezijo vnaša primarnost človeškega čutenja, telesnost, ki pa zaradi lepote jezika ne ostane samo pri tem. Ponavljajoč simbol skozi vsa njena dela je tudi ptič, ki ga prav tako uporablja na dveh nivojih: kot simbol svobode in brezmejnosti, a večinoma pomeni prav obratno; gre za simbol zaznamovanosti, nečesa, kar te določa, omejuje: »težko je dati dečka in vzeti ptiča«. Če deček v uprizorjenih pesmih kaže na čas pred zaznamovanostjo, čas pred določitvijo in čas nedolžnosti, je ptič vse tisto, kar pride potem.
Besede so most med Bertino zgodnjo poezijo in kasnejšimi romani. Tudi to njeno delo opozarja na problem patriarhalnega reda v družbi. Jozefini na obreden način, skoraj preko iniciacije, potujeta po postajah svojega notranjega sveta in preko lastnega žrtvovanja razkrivata, da v svojo hišo vabita ubijalce, tiste, ki morijo. Njun jaz potuje po treh postajah – preko gospoda, nedolžnosti, do zavedanja lastnega telesa do tretje postaje, ki pomeni zaznamovanost, saj v Jozefinino hišo ljudje prihajajo in iz nje odhajajo. Jozefina živi v svetu, v katerem je popolnoma sama in nemočna nad svojo usodo; ta svet ne ponuja in nikoli ne bo ponujal nikakršne katarze ali očiščenja: »peš bi morala čez to zemljo, da ji pustim bolečino«.
Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF)
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/pes-bi-morala-cez-to-zemljo-da-ji-pustim-bolecino