Glede na odgovore omenjenih soustvarjalcev slovenskega gledališkega prostora se da izluščiti, da naši ustvarjalci o drugačnih poteh večinoma lahko le sanjajo, kaj drugega pa jim, žal, niti ne preostane.
Gledališče se, za razliko od literature, slikarstva ali glasbe, vselej udejanja izključno kot javni, družbeni dogodek in nastaja kot proizvod obsežne gledališke »mašinerije«. Je umetnostna zvrst in družbena institucija hkrati ali z besedami Igorja Grdine: »Za polnokrvno zaživetje dramatike niso dovolj zgolj ustvarjalci, založniki in bralci, kakor za liriko in pripovedno prozo, temveč je treba še gledaliških poustvarjalcev in gledalcev.
Dramatika skratka ne prenese improvizacije; nasprotno: zahteva izjemno veliko najraznovrstnejšega tehničnega znanja, ki samo zase sicer ni umetnost, toda brez njega umetnosti v njej ni in je tudi ne more biti.«
Obstoj gledališča je torej pogojen z obiskovalci gledališč, ki pa jih je v te kulturne hrame treba nekako zvabiti. Na kakšne načine, smo povprašali naše predstavnike te veje umetnosti in ugotovili, da so marketinški prijemi nagovarjanja občinstva pri večini zelo podobni.
Na primer Kulturno društvo B-51 skuša potencialne gledalce privabiti na številne, zelo raznolike načine. Ksenija Gorjak je povedala, da društvo izda katalog oziroma programsko knjižico, ki jo potencialna publika lahko najde že pred dogodkom na različnih lokacijah in institucijah (gledališča, kulturni centri, knjižnice, kinematografi, trgovski centri itd.), poslužuje se plakatiranja, oglasov v različnih dnevnikih, tednikih, mesečnikih, brezplačnih revijah, tudi plakatov v toaletnih prostorih gostinskih lokalov. Ob tem izobešajo cestne transparente, organizirajo novinarske konference ter posebne marketinške akcije (npr. vrečke in predpasniki na ljubljanski tržnici). Pošiljajo tudi obvestila po e-pošti in uporabljajo vedno bolj atraktivno spletno aplikacijo Facebook.
Ksenija Gorjak / foto Nada Žgank
Prav slednji je tudi po besedah Mojce Kasjak, predsednice Plesne izbe Maribor, eden izmed njihovih korakov proti publiki, poleg e-pošte, preko katere obvestijo svoje člane, plesno »sceno«, ostale kulturne organizacije in medije. Nekatere odlomke plesnih predstav objavijo tudi na Youtubu, v zadnjem času pa pošiljajo še SMS sporočila. »Oglaševanje preko televizije in radia ter plakatiranje je odvisno od finančnih možnosti,« dodaja Kasjakova.
Mojca Kasjak / foto Dejan Bulut
Najpogostejša ovira na poti do občinstva, ki jo izpostavljajo vsi sodelujoči soustvarjalci gledališča in plesa, je namreč ravno možnost financiranja. Denarja v ta namen je vedno premalo, zdaj v času gospodarske krize pa je to bržkone še bolj izrazito. »Če imaš sredstva, so učinkoviti oglasi na televizijskih postajah v ''prime'' terminih, a ti so velikokrat nedosegljivi, če ne dosežeš sponzorskega sodelovanja,« izpostavlja Gorjakova, ki pravi, da vsako leto znova razmišljajo o novih načinih poti do publike, predvsem pa iščejo ideje, kako se približati publiki na inovativen način, ki pa jih ne sme preveč stati. Po njenem mnenju je sicer najučinkoviteje, če se združi različne marketinške prijeme.
S tem se strinja tudi vodja stikov z javnostmi Narodnega doma Maribor Boris Črnič, kjer uporabljajo vse razpoložljive možnosti, med njimi lasten časopis, objave v drugih časopisih, na televiziji, radiu, preko e-pošte, spletne strani, Facebooka itd. Kot bolj inovativne prijeme za pridobivanje občinstva Črnič navaja meshi na zgradbi Narodnega doma v velikosti približno 4 x 9 metrov za večje prireditve, oglaševanje v toaletnih prostorih ter nalepke na stopnišču. Najučinkovitejše pa se mu zdijo objave v medijih in e-pošta.
Boris Črnič / foto Arhiv Narodnega doma maribor
Želko Pelicon, tajnik društva KUD France Prešeren, kot najboljšo reklamo, ob dejstvu, da nimajo veliko sredstev in časa, izpostavlja govorice, torej tisto »od ust do ust« in ob tem medijsko pokrit in voden škandal oziroma afero.
Tudi Gašper Troha, En knap, kot najučinkovitejši način izpostavlja glas, ki se širi o predstavi. Sicer pa oglaševanje ločuje glede na obsežnost proračuna. Tudi on ugotavlja, da je internet (lastne spletne strani, različni portali, ki napovedujejo prireditve, Facebook, e-pošta ipd.) zaradi nizkih stroškov, eno ključnih orodij za pridobivanje občinstva.
Gašper Troha / foto Primož Lavre
Prav to se da razbrati tudi iz sporočila predstavnice Zavoda Zofka, Tarcisie Galbiati, ki ob tem ne razmišlja kaj dosti o še ne uhojenih, bolj inovativnih poteh do publike.
Tarcisia Galbiati / foto Katja Komljanec Koritnik
»Najučinkovitejša reklama so zadovoljni obiskovalci,« meni tudi direktor Mestnega gledališča Ptuj, Peter Srpčič, ki pravi, da ima sicer pri njih vsak projekt, vsaka predstava zase skrojeno marketinško kampanjo, saj je treba zmeraj meriti na drugačen končni segment. »Uporabljamo splet različnih medijev, preko katerih plasiramo svoja oglasna sporočila, pri čemer je za nas zelo pomemben tudi segment uredniške propagande, se pa poslužujemo tudi modernih komunikacijskih kanalov, ki jih omogoča splet,« še dodaja Srpčič.
Peter Srpčič / foto Črtomir Goznik
»Načini nagovarjanja publike se precej razlikujejo glede na vrsto ciljne publike, pri mlajših je gotovo treba uporabiti sodobnejše metode in poti, zlasti je treba vse predstaviti bolj na kratko, pri starejših pa tradicionalneje (tako medije kot način). Kar zadeva naše občinstvo, ga imamo v grobem nekako razdeljeno na dijaško (znotraj tega je tudi družinski abonma, ki je namenjen otrokom in staršem), študentsko, redno (odrasli in upokojenski abonmaji) in premiersko. Upam, da bomo kmalu imeli tudi program za osnovnošolsko občinstvo – mlade je treba še kot otroke navaditi na gledališče …,« izpostavlja Valerija Cokan, predstavnica za odnose z javnostmi pri SNG Drama Ljubljana.
Ciljna publika je torej tista, na katero morajo pomisliti tisti, ki jo vabijo v svoje hrame. Nataša Antunićević Vižintin, organizatorka stikov z javnostmi Lutkovnega gledališča Ljubljana pravi, da se poslužujejo klasičnih marketinških prijemov, vendar pa tudi izpostavlja, kdo so njihovi »končni uporabniki«: »Po našem mnenju je najučinkovitejše zadovoljstvo gledalcev in s tem pohvala ''od ust do ust''. Večina naših produkcij je za otroško publiko in smo zato v drugačnem položaju kot naši kolegi iz ''odraslih'' gledališč. Po mojem mnenju je več najučinkovitejših načinov nagovarjanja publike … Ves čas razmišljamo o inovativnih poteh do publike, nekatere ideje se izkažejo za koristne, druge za predrage.«
Nataša Antunićević Vižintin / foto Žiga Koritnik
Prav tako v Slovenskem mladinskem gledališču nagovarjajo občinstvo na različne načine tudi zato, ker se zavedajo, da smo si ljudje različni in da informacije zbiramo na različne načine. »Vsakodnevno razmišljamo o novih poteh do publike. Sploh v teh časih, ob poplavi informacij in pa možnosti za preživljanje prostega časa,« pravi Tadeja Pungerčar, vodja marketinga in odnosov z javnostmi, ki se strinja, da je najučinkovitejši osebni stik s publiko in pa izkustvo.
Tadeja Pungerčar / foto Mateja Veble
Če želiš razvijati strategije in utrjevati nove poti, je potrebno imeti sistematično razdelan program, kontinuirano odrsko produkcijo z lastnim odrom in kader, ki bo to profesionalno opravljal, meni Mojca Kasjak, predsednica Plesne izbe Maribor. »Pred kratkim sem bila na Dunaju v Tanzquartirju. Tam so štirje ljudje zaposleni na področju marketinga, ena oseba vodi ''public development'', kar pomeni, da lahko resnično razvijajo strategije. Poleg treh plesnih studiev imajo še dva odra, prvi je za majhne (300 gledalcev), drugi pa za velike produkcije (880 gledalcev). Delujejo pa samo devet let. To je profesionalizacija in institucionalizacija sodobnega plesa. V Sloveniji pa se še zmeraj meša amaterstvo s profesionalizmom, institucionalizacija sodobnega plesa pa je, žal, šele v zametkih,« trenutno stanje slikovito prikazuje Kasjakova.
Tudi Sanja Kuveljić iz Društva Umetnikov, kjer prav tako uporabljajo večino omenjenih marketinških prijemov, meni, da bi bile »še ne uhojene poti do publike« več kot dobrodošle in da bi bilo dobro, če bi obstajala neka široka baza ljudi, do katere bi neposredno lahko dostopali kot prireditelji dogodka.
Sanja Kuveljić / foto Arhiv DUM
Producenti torej pri nagovarjanju svoje publike uporabljajo bolj ali manj znane prijeme, kot so organizacija novinarskih konferenc, oglaševanje v časopisju, na televiziji in radiu, izdajanje različnih publikacij: gledaliških listov, mesečnega programa, letakov, plakatov, ki pa jih v zadnjem času najdemo tudi na straniščih lokalov, kar je bržkone že ena izmed inovativnih poti nagovarjanja potencialnega občinstva. V sodobnem času, v katerem vlada tehnologija, pa se, seveda, producenti poslužujejo še omenjenih spletnih možnosti, ki so tudi ugodnejše.
Ravno denar je tisti, ki ga, vsaj po besedah producentov, vedno primanjkuje, tudi za namen oglaševanja oziroma privabljanja občinstva k ogledu predstav. S pomanjkanjem sredstev se borijo tako javna, institucionalna gledališča kot nevladne gledališke organizacije. Slednje še nekoliko bolj, saj ministrstvo največkrat ni najbolj radodarno pri dodeljevanju sredstev za posamezne projekte. Denar vpliva na število zaposlenih, med njimi tudi igralcev, program in abonma, število odigranih predstav ter seveda na oglaševanje in trženje.
»Nevladniki« se posledično bolj ali manj poslužujejo že omenjenih, cenejših oglaševalskih možnosti. Tako ali tako pa kaže, da je najučinkovitejša reklama še vedno »od ust do ust«, kar pa največkrat pomeni zgolj popolnoma polna ali celo prenatrpana komercialna gledališča (nobeno se ni odzvalo na povabilo za sodelovanje v pričujočem članku), o kakovosti katerih na tem mestu ne bomo sodili, prav tako ne bomo razkrivali vzroka, zakaj večina ljudi hodi v gledališče zaradi sprostitve in ne zato, da bi morala slučajno tudi kaj razmišljati, ker je to v današnjem času in tempu življenja bojda prenaporno.
Poraja se vprašanje, ali je torej ob ohranjanju nivoja uprizoritev smiselno iskati druge poti do občinstva. Gre namreč za raziskovanje, za katerega so med drugim potrebni čas, denar in volja. Vprašanje je, koliko se producenti v resnici posvečajo razmišljanju o mogočih in morda še ne raziskanih poteh do publike.
Glede na odgovore omenjenih soustvarjalcev slovenskega gledališkega prostora se da izluščiti, da naši ustvarjalci o drugačnih poteh večinoma lahko le sanjajo, kaj drugega pa jim, žal, niti ne preostane.
Povezave:
- Mojca Kasjak na Repu
- Gašper Troha na Geslu
- Tarcisia Galbiati na Repu
- Peter Srpčič na Geslu
- Peter Srpčič na Repu
- Valerija Cokan na Repu
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/pot-do-ob%C4%8Dinstva