Samosmrtniki

Avtor: Dve pesmi Toneta Pavčka

Med umetniki se za samomor pogosteje odločajo ženske.


IME

Ne kličite jih samomorilci,
ne žalite jim spomina. Bili so čuječni
znanilci skrivnosti in večni
nepomirljivi borilci
s svetom, s svetim, s svojo usodo
za sanje, za smoter, za samopodobo.
Življenje, ki so si ga vzeli,
bi rad, mlinski kamen za vrat, vzel
nase kot svoj usojeni del,
ali naj pride kot sad nedozoreli,
kot preslica, grenka zel,
v moj neobljudeni vrt,
da priučim se nositi rano
drugih
in da spoznam, kako je ljubiti,
kadar se ljubi
sámo
smrt.
Iz oči v oči,
iz zrkla v zrklo,
iz niča v nič.

(Tone Pavček)

Med umetniki se za samomor pogosteje odločajo ženske: na začetku 19. stoletja Karolina von Gunderrode (1806) in Laetitia Elizabeth Landon (1838), potem  Adda Ravnkilde 1883, Victoria Benedictsson 1888, Amy Levy and Veronica Micle (1889), Eleanor Marx (1898), Elisaveta Aleksandrova Diakonova (1902), Laurence Hope (1904), Georgette Agutte (1922), Gertude Bell (1926), Charlotte Mew (1928), Dora carrington (1932), Sara Teasdale (1933), Antonia Pozzi (1938), Alfonsina Storni (1938), Robin Hyde (1938), Virginia Woolf, Penelope Delta, Karin Boye in Marina Tsvetayeva (1941), Julia Acker (1942), Anna Wickham (1943), Frida Kahlo (1954), Elise Cowen (1962), Sylvia Plath in Kay Sage (1963), Ingrid Jonker (1965), Charmian Clift (1969), Diane Arbus (1971) Anne Sexton (1974), Eva bezwod (1976), Danielle Collobert (1978), Ana Cristina Cesar (1983), Sarah Kane (2001) itd.

Pogost vzorec, znotraj katerega si umetnice vzamejo življenje, je prostovoljno žrtovovanje svojih darov in talentov in silen aganžma za vzpon in uspeh svojega moškega. Ko moški doseže svoj cilj, se za svojo tovarišico ne briga več, kar jo zlomi in pahne čez rob v žalosten konec.

PRAOČE

Praoče, ti, ki si prvi položil nase
rôko in si rodonačelnik družine
samosmrtnih, ti, ki veš, kako ne da se
nikamor več, samo v globine
temè, v višine lučí, v božjo senco,
ti, ki si prvi omagal pred hudim
tako vdano, tako mirno, tako slovensko,
odpusti naši zblojeni čudi,
kakor tudi mi odpuščamo drugim.
V svoje kraljestvo nas več ne vabi,
odvzemi nam našo vsakdanjo žalost
in ne vpelji nas, kadar smo slabi
in cagavi, v svojo propalost,
temveč reši nas zla preizkušenj,
iskanja svetlih in črnih znamenj,
da rešimo telesa
in zveličamo duše.
Amen.


Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/samosmrtniki