foto Damjan Švarc / Tadej Toš, Mateja Pucko, Vladimir Vlaškalić
KRITIKA (B. Vian: Bebop, režija: V. Taufer)- Bebop je kot zvrst jazza »razbil harmonične in ritmične forme swinga in starejših oblik jazza; vnašal je nove lestvice, disonance, nepravilne ritme, neobičajne harmonije, fragmentarnost, improvizacijo … nekako tako kot v vsebini in formi tele naše zgodbe o razpadu klasičnega ljubezenskega trikotnika«.
foto Damjan Švarc / Tadej Toš, Mateja Pucko, Vladimir Vlaškalić
Boris Vian: Bebop (Tête de Méduse)
Prva slovenska uprizoritev
Igrajo
Premiera 22. januarja 2010 v Stari dvorani SNG Maribor
Ogled predstave 16. aprila 2010, gostovanje v Slovenskem mladinskem gledališču, Ljubljana
Boris Vian je kot dramski avtor slovenskim odrskim deskam povsem neznano ime. Znan je sicer bolj kot pisec proznih delih, čeprav je deloval na najrazličnejših področjih od poezije, proze do dramatike, sicer pa tudi kot pisec šansonov (od katerih smo jih tokrat nekaj v slovenščino prevedenih celo slišali).
Izvirni naslov njegove enodejanke, ki jo je režiral Vito Taufer v SNG Drama Maribor in je bila tokrat v gosteh v Slovenskem mladinskem gledališču Ljubljana, je bil Meduzina glava. Naslov se režiserju ni zdel primeren, zato se je odločil za naslov Bebop, saj je slednji kot zvrst jazza »razbil harmonične in ritmične forme swinga in starejših oblik jazza; vnašal je nove lestvice, disonance, nepravilne ritme, neobičajne harmonije, fragmentarnost, improvizacijo … nekako tako kot v vsebini in formi tele naše zgodbe o razpadu klasičnega ljubezenskega trikotnika«. Poleg tega je nov naslov utemeljen tudi vsebinsko, saj smo slišali tudi nekaj songov, ki jih je uglasbil Mitja Vrhovnik Smrekar, v živo pa so jih izvajali igralci. Songi imajo ponavadi namen v potujitvi, vendar tokrat temu ni bilo tako, saj so bili v funkciji dramatične dopolnitve predstave.
Besedilo je prevedel Primož Vitez, ki se je s svojim prevodom močno izkazal. Poleg enostavne komičnosti je ujel tudi besedno komiko, zaradi katere je poslovenil tudi imena. Ta postopek bi utegnil izpasti banalno, vendar je bil dovolj utemeljen – kot smo izvedeli, so bila imena povzeta po Jančarjevih junakih, kar je glede na kontekst pisateljevanja glavnega junaka še posebej pridobilo na komičnosti. Med vrsticami se je dalo zaznati tudi nekaj družbene kritike, vendar ta v uprizoritvi ni bila v prvem planu. Uprizoritev je temeljila predvsem na nizanju Vianove zgodbe, ki je nosila zanimivo idejo, in sicer umetno vzpodbujen ljubezenski trikotnik.
V uprizoritvi se je čutilo, da so k njeni moči bistven delež prispevali igralci. Tako so se npr. izkazali kot glasbeniki, saj so v živo izvajali glasbo in peli. Drug aspekt, ki je prav tako temeljil na igralcih, je bila igra sama. Igralci so v igri zelo uživali, kar je bilo očitno, saj so svoj užitek ponesli tudi med gledalce, s čimer so z njimi vzpostavili neko posebno vez. Gledalci so njihove songe pospremili z aplavzom. S tem so prebili konvencije gledališke predstave in se gibali že na meji med predstavo in koncertom. Do tega je najbrž prišlo ravno zaradi izjemne igralske prezence.
Izpostavila bi fenomenalni presežek inovativne igre Vladimirja Vlaškalića, ki je igral glavno vlogo Antona Vidmarja. Njegov karakter je bil večplasten in zelo dobro razdelan. Preigral je kar nekaj različnih čustvenih stanj, od besa do sreče in solz. Ta najrazličnejša stanja so se podala k njegovemu liku, ki je bil razdvojen med uspešnega privatnika in željo, da bi napisal veličasten roman. Ker je menil, da literatura nastaja iz trpljenja, se je namerno mučil in svoji ženi vsake pol leta nastavil novega ljubimca. Njegova žena Lucija, zapeljiva femme fatale, ki jo je igrala Mateja Pucko je pokazala, da se je v vlogi zapeljivke dobro počutila, saj ni koketirala samo z nastopajočimi, ampak tudi s publiko. Stojan Ravnikar (Miha Bezeljak), osvajalec Lucijinega srca, sicer snobovski mladi svobodnjak, je svoj karakter solidno preigraval. Izkazal se je s svojo kreativno dopolnitvijo lika, vendar sam lik ni deloval kot snobovski lepotec (kot se je v svojem songu predstavil), ampak bolj kot nek ravnodušen mladec, ki cele dneve popiva in kadi vodno pipo. Franc Bukovec (Tadej Toš), Lucijin večletni ljubimec, ki si je vsake pol leta spremenil identiteto (imena je povzemal po Jančarjevih likih), je glede na svojo telesno onesposobljenost (imel je obvezo čez cel obraz), prostor s svojo gibalno izraznostjo pohvalno obvladoval.
Omeniti velja še šoferja Draga (Bojan Maroševič), ki je kljub manjši vlogi svoj lik dobro izrazil.
Komičnost je bila sicer vsebovana že v samem besedilu, vendar brez igralcev ne bi dosegla takšne stopnje. Na trenutke se je zdelo, da se komika giblje že na meji s televizijskimi sitkomi, vendar zaradi tega še ni postala trivialna. Čeprav so bili liki tipizirani, nas to ni motilo in ni delovalo plehko, za kar gre iskati vzroke predvsem v premišljenem delu režiserja Vita Tauferja.
Kot se je izrazil režiser, smo skozi zabavo spoznali, da lahko samo s strastnim (čeprav absurdnim) angažmajem šele zares potrdimo svoj obstoj.
Povezave:
- Vito Taufer na Geslu
- Vito Taufer na Repu
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/bebop-med-ljubeznijo-in-trpljenjem