Iz predstave "In če pride zmaj nazaj". Premiera: 15. 4. 2010 v Plesnem teatru Ljubljana. (FOTO: Nada Mihajlović)
KRITIKA (B. Završan: In če pride zmaj nazaj).- Najnovejši projekt Branka Završana "In če pride zmaj nazaj" nosi v sebi preplet vseh njegovih prepoznavnih avtorskih komponent – giba, gledališča, zametkov šansona in tudi zvočnih momentov z blago francosko konotacijo.
Iz predstave "In če pride zmaj nazaj". Premiera: 15. 4. 2010 v Plesnem teatru Ljubljana. (FOTO: Nada Mihajlović)
Plesno-gledališka predstava za otroke In če pride zmaj nazaj tematiko »zmajevstva« zaobjame v širokem motivnem zamahu. Kot prispodobo, ki jo v pogovornem jeziku ves čas prakticiramo, kot legendarno pravljično figuro, pred katero že od nekdaj bežimo, in še kot prepoznavni emblem slovenske prestolnice, torej zaščitnika Ljubljane. Zmaji so še kako zakoreninjeni v naše besedišče, praspomin in splošno nacionalno prepoznavnost, vprašanje pa je, v kolikšni meri se tega dejansko zavedamo …
Zgodba, ki se poveže kot niz v sebi zaključenih slik, je večplastna, saj trije animatorji (Gorka Berden, Blaž Šef in Tomislav Tomšič) ves čas preskakujejo med vlogami, ki ne težijo h globoki psihologizaciji, temveč predvsem v hitri dinamiki napletajo situacije, ki največkrat sprožijo komični zaplet ali zaskrbljen konflikt. Transformacije v nasprotni spol, prototipske figure (od priletnih mestnih opravljivk do frfotavih mladeničev) in nenadni vskoki v zmajeve podobe, dajejo predstavi občutek »nezapetosti«, kar posledično dopušča popolno razumsko sprostitev, sočasno pa ravno ta odstop od realne podobe sveta toliko bolj odpre vrata dojemanju in verjetju bivanja zmajev. Lutkovne podobe zmajev (Barbara Stupica) so v skladu s človeškim predvidevanjem njihovega videza ostre, našpičene, pravzaprav dosledno »zmajevske«, a jih animacija vseh treh igralcev preusmerja v simpatično občutljive kreature, ki se pod robustnim površjem ubadajo s povsem sorodnimi problemi kot ljudje. A vendar tako režija kot vizualna podoba (kostumi in provizorična kartonasta scenografija, ki prek preproste poslikave nakazuje različne lokacije) ne dopustita, da bi v dogajanje padli kot v prijetno iluzijo. V svoji tematiki je vsebina vsesplošne medsebojne (ne)tolerance še kako realna, ranljivost in bolečina dostikrat celo poudarjeni, gib (Branko Završan) pa se ves čas nahaja med tekočo dinamiko, lahkotnim plesom in hipnimi zastoji ter včasih, predvsem pri zmajih, tudi malo bolj ostro telesno govorico. Vmesni glasbeni izleti in ob tem rahla igralska odstopanja pa se izkoristijo za melodične (rahlo šansonjerske) pristavke s človeško-zmajevskimi tematikami.
V ritem vsakdana torej lepega dne vdrejo zmaji, ki skozi običajne, ponekod tudi arhetipske, človeške situacije - osvajanje, zaljubljanje, odraščanje in ustvarjanje družine – ponazarjajo prezrcaljenje osnovne matrice (človeške) življenjske krivulje z vsemi njenimi vzponi in padci. Srečanje in kaj šele stik zmajev z ljudmi je seveda pretresljiv in prav nič lahek zalogaj. Spopadanje s predsodki, ki jih vnaša drugačnost in zbujanje strahu na obeh straneh pa govorita sama zase in predvsem vnovič potrdita sintezo, da strah izhaja iz neznanja oziroma nepoznavanja. Je torej največkrat umetna tvorba, ustvarjena iz paranoje, po kateri pa (še bolj kot otroci) posegamo predvsem odrasli.
Prav ta uprizoritvena dvoreznost, ki preigrava in spodmika užitek iluzije, in pa vsebinska razpršenost, ki nastavlja običajne probleme, da jih zgolj prikliče iz kolektivnega spomina, ne pa z namenom njihove razrešitve, sta tista faktorja, ki dajeta predstavi intrigantno kompleksnost. Kot da vse ostane nekako načrtno nedodelano, odprto za razvoj in predvsem voljno za razmislek. Zato ker ne, nismo še opravili z zmaji in marsikaj o njih se še moramo naučiti. In obratno!
Povezave:
- Branko Završan na Repu
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/demistifikacija-zmajev