Iza Strehar / Foto: Stina Strehar
Dramaturginja in dramatičarka Iza Strehar je štafeto branja sodobne slovenske dramatike sprejela iz rok Blaža Lukana. S pomočjo SiGledalovega iskalnika je prebrskala bazo sodobnih slovenskih dramskih besedil in se odločila, da obiskovalcem portala v branje priporoči tekst Zalke Grabnar Kogoj Okno.
Iza Strehar / Foto: Stina Strehar
V branje priporočam dramsko besedilo Okno dramatičarke Zalke Grabnar Kogoj.
Ko sem v brskalniku dramskih tekstov našla besedilo Okno, sem ga pričela brati nekoliko negotovo in z distanco, saj o ugrabitvah, še bolj pa spolnih zlorabah ni enostavno ali lagodno brati. Zato sem bila toliko bolj presenečena, ko me je drama po nekaj straneh popolnoma začarala in posrkala vase.
V Oknu smo priča mikrosvetu sobe, v kateri sta ugrabitelj Joco in deklica. Slišimo prepir zakoncev v sosednjem stanovanju, preko lika Outsiderja pa dobimo še širitvene momente na makrosvet Ljubljane, ki nas opominjajo, da se posameznikove intimne grozote dogajajo, ko preostali svet mirno živi svoje vsakdanje življenje.
Besedilo je neizmerno poetično in, na trenutke, duhovito izpisano. Ravno poetičnost in duhovitost potencirata grozoto samega dogajanja, saj se ta kontrast poigrava tako z našimi emocijami kot tudi razumom. V enem trenutku uživamo v lepoti premišljevanja o ljubezni in intimi, v drugem čutimo nelagodje dekleta, prisilno privezanega na posteljo, v tretjem se smejimo sosedovemu negodovanju čez ženo, nato za trenutek občutimo empatijo do ugrabitelja, a že v sledečem momentu racionalno umaknemo to razumevanje, saj ga ne želimo občutiti.
Poleg že omenjenih med dramske osebe spadajo tudi Omara, Postelja in Stena. Skozi njihove replike so izpisane vse didaskalije, služijo pa tudi kot priče, ki vidijo in komentirajo dogajanje, ne naredijo pa nič oziroma se izgovarjajo, da ne morejo nič. S tem v resnici predstavljajo nas, bralce oziroma gledalce. Kadar beremo, gledamo ali poslušamo o grozotah, reagiramo enako kot omenjeni negibni kosi pohištva – zgolj verbalno pametujemo. Komentiramo, analiziramo, interpretiramo, opravljamo, se posmehujemo, zgražamo in, najhujše od vsega, obsojamo.
Končna lekcija? V resnici nimamo (nočemo imeti) pojma, kaj točno se dogaja pred našimi očmi, na drugi strani stene ali v glavah ljudi, ki jih srečujemo v vsakdanjem življenju.
Bralno štafeto predajam absolventki dramaturgije Ani Kovačič.
Povezava: Zalka Grabnar Kogoj Okno
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/iza-strehar-bere-sodobno-slovensko-dramo