Matej Bogataj / Foto: Osebni arhiv
Matej Bogataj, literarni in gledališki kritik, je štafeto branja sodobne slovenske dramatike sprejel iz rok Mojce Kreft. S pomočjo SiGledalovega iskalnika je prebrskal bazo sodobnih slovenskih dramskih besedil in se odločil, da obiskovalcem portala v branje priporoči tekst Vinka Möderndorferja Evropa.
Matej Bogataj / Foto: Osebni arhiv
Besedilo Vinka Möderndorferja Evropa pomenljivo uvede citat iz Cankarjevega Pohujšanja, ki govori o izgubljenem popotniku Petru in strahu srenje pred njim. Tudi sicer se spogleduje z najbolj mračno modernistično dramsko tradicijo, recimo s Strniševimi Ljudožerci ali ljudsko baladnostjo Makarovičeve iz Mrtvec pride po ljubico. Ugotovitev oziroma izhodiščna predpostavka je podobna, svet je bojišče vsakogar proti vsakomur, skupnost vežejo mračne in zločinske skrivnosti, žrtve skupnosti pa so izpostavljene in kolikor toliko čiste, vsekakor za stopnjo bolj tragične od ostalih, kolikor so tragični junaki vedno malo boljši od nas. Maks iz Evrope je cankarjanski lik, intelektualec, študiral je književnost, ki ga v času hude zime, ki predstavlja vse tisto, kar razumemo v zadnjem času kot krizo, zaradi neplačevanja stanarine mečejo ven in za vsak slučaj še malo prebutajo. Zateče se k bivši punci, kjer ga nalomi, skoraj iz užitka, njen novi fant, filozof, onadva se odpravljata v Avstralijo, vozit vlak in opravljat nižje plačana dela, Maks pa skladno z domačo tradicijo in folkloro domov, k materi, ki pa je vse kaj drugega kot cankarjansko dobrotljiva in požrtvovalna. Maksova mati je dobesedno požrtna, nažira se, ima angela, ki je strmoglavil in jo zdaj dobro žge, da škripa špampet vse dolge znojne noči. Predvsem pa je, kot vsa skupnost, ljudožerska.
Maks med čakanjem na avtobus domov sreča Klošarja, ki je prav beckettovska figura, prestal je vse, kar mlajšega še čaka. Med potjo domov namreč zadrema v jarku in takrat se mu prisanja, odvrti fantazmagorija, v kateri se vrne v domači kraj, tam pa ga hočejo najprej poročiti z njegovo bivšo, da bi bil bolj njihov, da bi bolj pripadal skupnosti in bi imela skupnost s tem večje pravice do njega, do duše in telesa. Potem si ga razdelijo, ga zaživa razparcelirajo: srenja, ki je pojedla že vse svoje otroke, ker so imeli kot intelektualci mehko in ne preveč mišičasto tkivo, nežvarovnato ravno zaradi nefizične narave njihovega dela, si zdaj zaživa razdeljuje Maksa. Ravno zaradi navezave na dramsko tradicijo in tega vloženega dela, ki ima drugačen, bolj sanjski status, je Evropa podnaslovljena kot »drama s sporočilom, huda blasfemična farsa, poetična burka, težka evropska mora in še marsikaj«; predvsem je morasta v tistem fantastičnem delu, ko se Maks znajde 'doma', tam pa čisto svetopisemsko nima rame, na katero bi položil trudno glavo, zato pa najde toliko več apetita bližnjikov in sovražnikov med domačimi.
Möderndorferjeva igra deklarativno govori o generaciji brez perspektive; prvič se je s to zadnjo krizo zgodilo, da bodo otroci živeli slabše kot njihovi starši. Da se je napredek ustavil, ker si medtem nekateri, recimo jim protestniško 1 %, delijo mastne dobičke. Prihaja do izseljevanja mladih, pa ne več fizikalcev in cenene delovne sile, izobraženi odhajajo za fizikalce. Ker prihaja do odtoka pameti, ostajajo doma zagovedni in domačijski.
Zaplankana skupnost se utrjuje in konstituira z izločevanjem pogubnih upornikov, ostaja podivjana in necivilizirana srenja, ki je pokurila ne samo klopi v cerkvi, pokurili so tudi Jezusa in na koncu oskubijo angela. Medtem so si našli nove mantre in nove vrednote, poglejmo samo, kako so nas obdali z žico in kolonami na meji, vse v imenu tiste varnosti, ki jo zdaj postavljajo celo najvišji predstavniki oblasti, akoravno pravniki, nad dokumente o varovanju človekovih pravic.
Möderndorferjeva igra je surova, neposredna, drastična, pretirava, da bi v tradiciji groteske, na katero se sklicuje, poudarila naš odnos do mladih in do njihove prihodnosti. Namiguje, da so naši apetiti in brezbrižnost potrošili prihodnost, pred tem smo razprodali preteklost. Domovina se kaže kot bleda mati, če lahko prikličemo frančičevsko retoriko, namenjeno nekemu drugemu sistemu in drugačnim časom, glede katerih nas tisti s kratkim spominom na vseh koncih in krajih opozarjajo, da jih ne smemo primerjati, ker je to nostalgično, retardirano, socialistično, ergo: totalitarno. Spisana je v jeziku, ki nadaljuje tradicijo poetične drame cankarjanskega in strniševskega tipa, in avtorju se pozna, da ima redko dramsko kilometrino, podprto z bogatim praktičnim delom v gledališču in s poznavanjem zakonitosti odra ter na njem izrečene besede.
Štafeto predajam Iri Ratej, dobri poznavalki gledališča in dramske literature, kar je dokazala tudi s svojimi režijami in umetniškim vodenjem, ne samo z dramaturgijami. Njej predajam štafeto tudi zato, ker sem na strani profesionalnosti, tudi kadar je ta podplačana ali volonterska: profesionalnost pri branju je po mojem prepričanju zadnja priložnost stroke, da se ne razpusti v svaštarjenju in anketiranju, pred čimer so popustili celo nekdaj resni mediji, ki se pri obravnavanju literature in gledališča vse bolj poslužujejo prijemov svoje rumenjaške tabloidne medijske žlahte.
Povezava: Vinko Möderndorfer Evropa
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/matej-bogataj-bere-sodobno-slovensko-dramo