Slovenska dramatika na slovenskih odrih

Avtor: Iztočnica Lena Gregorčič, SiGledal

Za uprizoritev šteje dobro besedilo in ne veze ter poznanstva.


Slovenci smo znani po tem, da je "sosedova trava vedno bolj zelena". Ali je zaradi tega tako malo uprizoritev besedil slovenskih dramatikov: ena do največ tri v vodilnih gledališčih na sezono? - Kako naj mladi slovenski dramatik prodre "na sceno", če nima ravno pravih vez in poznanstev, kako naj se prebije med eminentnimi slovenskimi dramatiki?

Darja Dominkuš


Mladi slovenski dramatik bo najlaže prodrl "na sceno" z dobro igro. Pri slabem tekstu mu ne bodo pomagale nobene zveze in poznanstva, dobrega teksta pa mu ne bo zavrnilo nobeno gledališče. Eminentni slovenski dramatiki pri tem prav gotovo niso nobena ovira. (Koga imate v mislih? V zadnjem času ne nastane veliko dram izpod peresa "eminentnih" slovenskih dramatikov.) Na prvo vprašanje najbrž ni treba posebej odgovarjati, razlog je evidenten.

Barbara Hieng-Samobor

Odgovorim vam lahko le v svojem lastnem imenu, oziroma v imenu gledališča, kjer delam.

In glede uprizarjanja slovenskih besedil imam kar mirno vest- če štejemo tudi koprodukcijske postavitve, smo v MGL realizirali kar deset novih slovenskih tekstov v dveh sezonah!

Zdi se mi, da pri uvrstitvi na repertoarje niso odločilne "zveze"- odločilna je (upam) vendarle kakovost. Zelo pomembna akcija odpiranja novih možnosti mladim avtorjem se mi zdi "Preglej". Potem je tu še natečaj za Grumovo nagrado, ki je v prvi fazi anonimnega značaja in šele v finalu razkrije imena avtorjev.

Vsak umetniški vodja gledališča pa nove igre dobiva tudi sproti- največkrat prek računalnika. Sama na ta način prispele igre preberem in o njih razmišljam.



Petra Pogorevc


Ne strinjam se povsem z iztočnico, na podlagi katere je vprašanje zastavljeno. Implicira namreč predpostavko, da so slovenski dramatiki v gledališčih zapostavljeni, da se jim godi krivica in da je prodor podmladka odvisen od nekakšnih zvez in poznanstev. Na to tezo ne morem pristati. Tudi številke ne držijo povsem: samo v Mestnem gledališču ljubljanskem, kjer sem zadnja tri leta zaposlena kot dramatuginja, po krstnih uprizoritvah drame Reklame, seks in požrtija Matjaža Zupančiča in monodrame Skok iz kože Petra Rezmana (v koprodukciji z Gledališčem Glej) v tem hipu vzporedno pripravljamo še krstni uprizoritvi dramskih besedil 5fantkov.si Simone Semenič ter Pes, pizda in peder Gregorja Fona (v koprodukciji z zavodom Imaginarni). Samo v letošnji sezoni smo torej na naš repertoar uvrstili štiri izvirne slovenske dramske novitete. Tako visokega deleža zastopanosti se v programu katerega koli slovenskega gledališča morda lahko nadeja samo še dramatika z angleškega govornega področja, kjer pa zajemamo iz bistveno večjega bazena obstoječih predlog. Nacionalni ključ po mojem ne more biti edino zavezujoče merilo za presojanje razmerja med avtorji in njihovimi uprizoritelji.

Mladim avtorjem, ki se odločijo za pisanje dramatike, je trenutno na voljo kar nekaj naslovov, na katerih se lahko izobrazijo, preizkusijo, predstavijo in kako drugače opozorijo nase. Vesela sem, da so se pri nas v zadnjih letih precej dobro »prijele« bralne uprizoritve novih besedil, ki lahko dramatikom nudijo živo in neposredno informacijo o tem, kako učinkuje njihovo delo na odru. Največ sta v tej smeri naredila Preglej in Teden slovenske drame. Dramska besedila, ki so bila na teh dveh naslovih prepoznana kot presežki, doslej praviloma niso ostala prezrta ne v gledališčih ne v medijih. Kljub vsemu zgoraj naštetemu pa obžalujem dejstvo, da pri nas nimamo univerzitetnega študija dramskega pisanja oziroma scenaristike, ki bi na področju tovrstnega pisanja najbolj zanesljivo vzpostavil še kako potrebno izobraževalno kontinuiteto.                                                             


Povezave:

- Darja Dominkuš na Geslu
- Darja Dominkuš na Repu
- Petra Pogorevc na Geslu
- Petra Pogorevc na Repu
- Barbara Hieng-Samobor na Geslu
- Barbara Hieng-Samobor na Repu


Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/slovenska-dramatika-na-slovenskih-odrih