Jože Babič kot Tine v: Carlo Goldoni: Primorske zdrahe, Slovensko narodno gledališče za Svobodno tržaško ozemlje, 1947/48, premiera: 28. 2. 1948, režiser: Modest Sancin / Foto: Arhiv SLOGI
"Mnogoplastna osebnost, genialni površnež, skromen garač," je le nekaj od oznak, izrečenih na včerajšnjem spominskem večeru ob 100-letnici rojstva gledališkega in filmskega režiserja Jožeta Babiča (1917-1996). Na dogodku v dvorani Slovenskega narodnega gledališča Maribor so o Babičevem delu spregovorili njegovi nekdanji sodelavci in prijatelji.
Jože Babič kot Tine v: Carlo Goldoni: Primorske zdrahe, Slovensko narodno gledališče za Svobodno tržaško ozemlje, 1947/48, premiera: 28. 2. 1948, režiser: Modest Sancin / Foto: Arhiv SLOGI
Najprej so predvajali dokumentarni film iz leta 1991, v katerem Babič pripoveduje o svojem življenju in delu. Nato pa so svoje misli delili njegovi nekdanji sodelavci in prijatelji ter navedli vrsto anekdot.
Pogovor je vodil pisatelj Tone Partljič, ki se Babiča spominja kot močno, pametno, razgledano, delovno, a hkrati skromno osebnost. "Mislim, da sem malo boljši človek, zato ker sem se družil z njim," je dejal.
Babičeve režije so bile vedno nekaj posebnega. "Čeprav je bilo neko delo prej že večkrat postavljeno na oder, je Babič vedno našel neko posebno točko, ki je drugi prej niso videli," je povedal Partljič. "Če drži tisto, da človek umre dvakrat, potem mislim, da si Babič zasluži, da bi se ga spominjali vsaj še čez 50 let. Ker v gledališču se hitro pozablja," je še navedel.
Po besedah igralke Brede Pugelj je bilo za vse igralce vedno "krasno" delati z Babičem. Izpostavila je velik razpon njegove osebnosti, tako v profesionalnem kot zasebnem življenju: "Znal je biti izjemno subtilen, nežen, pripravljen pomagati, na drugi strani pa je znal tudi eksplodirati kot najhujši cunami." "Pri tekstih je znal najti stvari, ki niso bile napisane. Nikoli ni uničil teksta, ampak je znal najti neko dopolnilo, ki je obogatilo besedilo," je povedala.
Igralec Vlado Novak se Babiča spominja kot človeka, ki je v vsakem trenutku vedel, kaj hoče povedati. "Njegov navidezni realizem je bil obogaten s fantastično poetiko," je dejal.
Primorski Slovenec Jože Babič je bil pobudnik profesionalizacije novogoriškega gledališča ter prvi direktor in umetniški vodja Primorskega dramskega gledališča, zdaj Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica. V Mariboru je obiskoval osnovno šolo in trgovsko akademijo, vzporedno tudi gledališko šolo. Sodeloval je v amaterskih gledaliških skupinah Svoboda in Vzajemnost, tik pred začetkom druge svetovne vojne pa je prevzel vodenje gledališča na Ptuju.
Po koncu druge svetovne vojne, med katero je več let preživel v taboriščih, se je Babič vrnil na Ptuj, potem pa se je v sezoni 1945/46 pridružil SNG Maribor, kjer je po navedbah Partljiča igral nekatere srednje in glavne vloge (Hlapec Jernej in njegova pravica, Strast pod bresti, Pohujšanje v dolini šentflorjanski) ter zrežiral nekaj odmevnih predstav (Tartuffe, Mesto mojstrov, Skopuh).
"Leta 1947 sta ga dekret in srce odpeljala v Trst, a se je kasneje še pogosto vračal režirat v Maribor. V Mariboru je snemal tudi nekatere svoje filme," je navedel Partljič, ki je vodil prireditev. "Če je Trubar rekel, da je bil 'nikjer doma', je bil Babič 'povsod doma', predvsem pa v Mariboru, Trstu, Gorici, Momjanu," je še dodal.
Pred včerajšnjim spominskim večerom, ki so se ga med drugim udeležile tudi dve od skupno štirih Babičevih soprog in dve hčerki, je delegacija položila venec na Babičev grob. Pokopan je namreč v Mariboru, kjer je tudi umrl.
Ob včerajšnji obletnici rojstva tega pomembnega slovenskega ustvarjalca so v številnih krajih v Sloveniji in zamejstvu potekale raznovrstne prireditve.
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/nekdanji-sodelavci-in-prijatelji-v-mariboru-v-poklon-jozetu-babicu